Dobro jutro: V objemu gora

Med zadnje sodijo tudi gore. Številne pohodnike – tudi tiste z večdesetletno gorniško »kariero« – vedno znova prevzamejo.

Ti občutki se med potepanjem po gorah lahko tudi spreminjajo. Naprej otroško veselje, da greš v hribe.

Ko te nato med vzponom obdajo njihova osténja, se začneš ob pogledu nanje počutiti zelo majhnega. Čeprav poznaš ledeniške in druge teorije o nastanku gora in dolin, se te mogočne kamnite gmote vedno znova zdijo neverjetne tvorbe. Že stoletja tam kraljujejo s svojimi čari in svojimi zakonitostmi. Tiste, ki teh ne spoštujejo, marsikdaj tudi nemilostno kaznujejo.

Občutek majhnosti na vrhu nenadoma izgine. (Pa ne zaradi osladne mantre o samopotrjevanju, o kateri radi govorijo novodobni terapevtski guruji. Gore gotovo niso prostor za preizkušanje zmogljivosti. V hribe naj hodijo tisti, ki to resnično znajo in zmorejo.)

Občutek majhnosti izgine, ko se odpre pogled na okoliške vršace. Takrat se zdi, da imaš svet na dlani. Svet v dolini, ki ga je mogoče videti zgolj v pomanjšani obliki ali pa sploh ne, se zdi daleč stran. Z njim so oddaljeni tudi opravila in problemi, s katerimi se srečujemo v našem vsakdanjiku. Na trenutke se zdijo celo popolnoma nepomembni.

Vedno znova ugotavljaš, da tam gori razen solidne hribovske opreme pravzaprav ne potrebuješ nobenih civilizacijskih dosežkov. Misli se posvečajo skalam, soncu, včasih mrazu, gorskim vonjem in drugim radostim, ki jih ponujajo te zemeljske izbokline. Skoraj zavidaš tistim, ki začasno ali trajno živijo v teh neizprosnih gorskih krajih.

Seveda se je treba prej ali slej vrniti nazaj, v dolino, k vsakdanu, k problemom. A zgodi se, da ti po vzponu nimajo več tako velikih oči, kot so jih imeli pred njim.