Tiskane izdaje
Nemška razstava Vinetou se vrača, ki bo skoraj ves oktober na ogled v Škofji Loki, je ena takšnih, ki bo marsikoga vrnila v otroštvo. Pri nas so za oborožitev zadoščali lok iz leskove šibe in špage, puščice iz rdečega drena in velika vranja peresa. Puške, kopja in sekirice, vse na domačih dvoriščih pod orehi izrezljano iz lesa, so med indijanskimi kriki nasprotnikom v kavbojskih klobukih in z lesenimi revolverji dokončno pognali strah v kosti.
Med velikimi spopadi po lazih in strmih, z gosto praprotjo in grmičevjem zaraščenih gozdičkih haloških hribov, so jate škorcev vrešče zbežale, na veselje starih, ki so od poznega poletja, ko so začele grozdne jagode dobivati barvo, cele dneve kričali in krilili z rokami, da bi pregnali roparske horde.
Bitke, ki so kakšno nedeljsko popoldne zaposlile tudi po dvajset in več mladoletnikov, so bile naša domača dramatizacija Vinetouja. Televizija v času, ko so se veliki svetovni politiki šli hladno vojno, o Indijancih, redkih preživelih, razčlovečenih, zaščitenih primerkih v ameriških rezervatih, pa nihče ni črhnil, pri nas še ni bila omembe vreden medij. Majhnih črno-belih aparatov je bilo malo, redukcije elektrike pa so bile pogoste. Vinetou zato ni bil naš filmski, ampak knjižni junak.
Velika ljudska knjižnica na Ptuju je bila ob sobotah, ko so lahko šli zamenjat knjige tudi vsi »gastarbajterji«, med tednom zaposleni v uro oddaljeni Avstriji, polna. Stari in mladi bralci so tedne in tedne čakali na zeleno vezane knjige, na katerih je bilo z zlatimi črkami izpisano ime pisatelja, Karl May, in naslov knjige. Vinetou, pameten, moder, pravičen, plemenit, lep, dostojanstven, previden, spreten, redkobeseden ... Apač »bronaste polti«, je bil za preproste ljudi, svetlobna leta oddaljene od »velike literature«, ki z materinim mlekom od pamtiveka dobivajo nepogrešljiv evropski občutek večvrednosti, prvi neevropejec, ki so ga sprejeli za junaka. Nič zato, če je bil izmišljen.
