Dobro jutro: Vonj

Rada bi, da bi se dalo določene vonje ujeti v stekleničke in jih odpreti v tistih dneh, ko se vse zdi brez smisla.

Zdaj, ko še ne morem proti morju, bi si odprla stekleničko z vonjem po borovcih, po jodu; zakaj se mi zdi, da Jadransko morje diši drugače? Ko sem se prvič spustila v turkizno vodo mehiških karibov kot s kičaste razglednice, me je najbolj razočaral vonj. Ker ga ni bilo.

Süskindov junak v romanu Parfum je ubijal, da bi našel najpopolnejši vonj na svetu. Moj prijatelj, recimo, ljubi vonj po svežem časopisu, vsako jutro mu prodajalka v trafiki vzame Delo čisto spodaj iz velikega svežnja, ker tisti časopis najbolj diši. Jaz imam rada vonj po sveži knjigi iz tiskarne. Še bolj skrivnosten je vonj starih knjig v antikvariatu; lahko si zamišljaš vse te prste, solze, koščke čokolade, packo od črnila v posvetilu, napisanem z nalivnikom …

Voh je najstarejše in najbolj skrivnostno čutilo, zato, se zdi, privleče na plan prastare spomine, tudi tiste, ki niso in ne morejo biti naši, a bi prisegli, da smo jih vonjali nekoč, nekje. Če že obstaja časovni stroj, ki ga išče naša civilizacija, je to vonj. V trenutku te prestavi v drug čas in prostor.

Vsak ima svoje posebne vonjave, ki ga vračajo v skrite predale spomina. Vonj po mleku, po sveže pokošeni travi. Vonj po dežju. Vonj po cimetu. Vonj po praženi čebuli. Vonj po pudru, šminki in potu v gledališki garderobi. Vonj sočutja. Vonj strahu. Vonj ljubezni. Neumnost, kako sploh diši ljubezen? Ne vem, a ko jo zavoham, jo prepoznam. Spomnim se, kako mi je Alen Kobilica rekel, da je opazil, da je ljudi strah, da bi jih zavohali. Kot bi nas bilo strah dišati po sebi. Morda nas je strah, da bi nas kdo zares prepoznal.

In ni nam treba prebrati knjige nizozemskega psihologa Pieta Vroona Vonj: skriti zapeljivec, da bi vedeli, da je vonj prvi impulz, zaradi česar se sploh zares srečamo in prepletemo.