Tiskane izdaje
Ali ni precej krivično, da vsevedni splet izpljune en sam klub oboževalcev kruha, ki je kajpak francoski? Društev ljubiteljev vina pa je kot listja in trave, zanje izhajajo razkošne revije, dogajajo se razstave in tekmovanja vseh vrst. Ne recite, da zato, ker kruh ne opaja!
Opaja, pa še kako, le ne čisto vsakogar, tako kot vino.
Dobrega jutra ni brez kruha, čeprav ga nekateri zdravstveno ozaveščeni zamaskirate kot nekam namočene ovsene kosmiče. Ali pojeste ob kavi masten, drobljiv, škodljiv, slasten rogljič? Si obtežite želodec s sveže pečenim in vročim kruhom iz strojčka? Boste pojedli kos kruha ob kosilu, četudi h krompirju ali testeninam, kot prijatelji s Korčule? Ga boste použili za večerjo, nadrobljenega v belo kavo iz ječmena in cikorije? Ali boste združili slasti in za malico pomakali kruh v vino, kot tista ženica, ki je menila, da če kruh lahko pije vino, ga sme tudi ona, in se ji je potem zgodil čudež, da je šla brezjanska cerkev okrog nje namesto obratno? Obožujem popečen star kruh, čisto malo rakotvorno počrnjen, in ne maram kruha iz dopeke, ki je dostikrat znotraj lepljiv in čudno diši.
Statistično so Nemci in Avstrijci použili največ kruha v EU, približno 80 kilogramov na leto, dokler ni vstopila Romunija in jih potolkla s 110 kilogrami. Slovenci ga menda pojemo 70 kilogramov na leto. Da ga najmanj prežvečijo in Irci, se ne zdi čudno nikomur, ki je kdaj pokusil njihov papirnati, trikotni opečenec brez skorje.
Kadar je vroč kruh dober, zadiši po pšeničnem polju v soncu visokega poletja. Tako more dišati pica v Neaplju, tako vonjajo komaj kaj zabeljeni domači špageti v vaški gostilnici blizu Peruggie. Če morete, se udeležite mlačve žita po starem, ko polnozrnati kruh lebdi v zraku in ga vdihavate. Doživetje ni nič manj čutno in čustveno od trgatve. V mlinu dehti lepše kot v vinski kleti in peki so umetniki toliko kot vinarji. Peči kruh je zelo vroč posel, posebno zdajle.
