Dobro jutro: Vroči užitek

Moja jutra se vedno začnejo z enakim obredom – skodelico omamno dišeče kave.

Na otoku začimb Zanzibarju je celo veter dišal po cimetovi in vanilijevi kavi. Etiopska kava, ki je med poznavalci med najbolj cenjenimi, ima okus po čokoladi.

Za jutranji užitek ob skodelici kave si je treba vzeti čas. Vroči napitek se pije počasi, da v polnosti začutimo njegovo aromo in okus.

Pomemben je tudi obred priprave in uživanja, zato sem si pred leti na grškem otoku Lefkas kupila lično medeninasto džezvo in podstavek, na katerem svojim prijateljem po vsakem potovanju ponosno postrežem z avtentično kavno mešanico.

»Ali pijete grško kavo?« me je med nakupom ličnega pribora pobaral prodajalec.

»Ne, pijem samo turško,« si nisem mogla kaj, da ga ne bi nekoliko podražila.

Grška in turška kava se kajpada pripravljata enako. Že nekaj mesecev pozneje sem po istanbulskem bazarju sledila sladkastemu kavnemu vonju, ki je vel iz prodajalne, v kateri kavna zrna meljejo pred vašimi očmi.

Pitje kave povzroča neverjetno ugodje in spodbujevalno deluje na srce in živčevje, njeni uživalci pa so poleg tega precej bolj družabni.

Kofetarica Ivane Kobilice je ena mojih najljubših slovenskih umetnin. V starki, ki se med uživanjem kave zadovoljno smehlja s platna, najdem potuho vsakič, ko naletim na opozorila, da starodavna azteška pijača zvišuje krvni pritisk, povzroča raka in zmanjšuje količino kalcija v kosteh.

»Pustite me na miru! ... Ne maram zdaj!« je stavek iz Cankarjeve novele Skodelica kave, zaradi katerega so različne generacije Slovencev ponotranjile občutek krivde.

Stran s pekočim občutkom kot glasom vesti in srca!

In to ne samo takrat, kadar popijemo kakšno skodelico kave preveč.