Dobro jutro: Žametne misli

Cvetoči kostanji, vonj po kavi, svežem kruhu in parfumih – vijoličasta koprena od Montmartra do Montparnassa. Takšna je pomlad v Parizu: »Sreča, ki je vedno s teboj.«

In kakšen letni čas je tukaj? »Ni pomladi, poletja, zime, ampak ena sama gnila in mokra jesen. Parodija bodisi na poletje bodisi na zimo,« razmišljam o besedah ruskega misleca Visarjona Belinskega. Zavita v zimski plašč skozi okno tramvaja z očmi božam pravljične dvorce, ki se utapljajo v jutranjih meglicah. Sankt Peterburg – prestolnica ruskega imperija, mesto revolucionarjev in poetov ter rojstni kraj ruskega predsednika Vladimirja Putina. Izgubljam se med kot puščica ravnimi avenijami in tavam po granatnih nabrežjih in trgih, na katerih ni ljudi.

Ob pogledu na črna okna starih domov se spomnim davno umrlih ljudi. Razmišljam o znanih sanktpeterburških pisateljih, slikarjih, znanstvenikih. Njihova imena so povsod: na spominskih tablah, v imenih ulic in na naslovnicah učbenikov za ruski jezik. Mistiki, avanturisti, romantiki, nesrečneži.

Vsi so tukaj – na večnem pomolu melanholije, gorja in v težkem znoju pridobljene veličine, ki jo v Rusiji imenujejo »kultura«. Mesto, ki ni za ljudi. Mesto, kjer se rojevajo ideje. Šahovska plošča, na kateri so vse figure črne barve. Pomikajo se med širokimi polji, njihove glave so sklonjene pod težo svinčenih oblakov.

Med oktobrskim sprehodom postanem ena od njih. Peterburg – jesen, ki je vedno s teboj.

Jeseni dnevi postajajo krajši in vreme bolj turobno, kar je del naravnega ciklusa. Nič drugače ni z jesensko melanholijo. Misli postanejo nežno žametne, kot je nežno žametna rjavo-rdeča jesenska pokrajina. Narava riše najlepše motive.