Dobro jutro: Zares ti?

Nekaj je v tem pustnem času. Ljudje pijejo, plešejo, se zabavajo in maskirajo že tisočletja. Prihajam iz cerkniškega konca, kjer se je pust praznovalo razbrzdano, divje, skoraj pogansko. Pustni teden je bil (in je najbrž še) katarza za vso občino. Bilo je ganljivo videti, kako so najbolj tihe, zadržane osebe pod preobleko postale najbolj grozeče in podivjane ter pod masko izživele vse tisto, za kar bi jim bilo v realnosti nerodno. Z vsako preobleko lahko vstopiš v novo dramo, kjer ti je dovoljeno tisto, kar ti v realnem svetu ni.

Vsako leto si obljubim, da bom spet šla na ples v maskah, da se spomnim norosti pustnega tedna, nedeljskega karnevala in vrišča čarovnic, podmladka velike cerkniške Uršule, ki plešejo s hudiči in polhi. Vsako leto mi »zmanjka časa«, ostaja pa nostalgija. Logično, da se mi potem zdi, da pust v Ljubljani v nasprotju z drugimi konci Slovenije postaja nekaj odvečnega, pustega ali pa umetno vsiljenega. Na ulicah lahko ujameš samo v Pike Nogavičke, Zorre, pirate in levčke oblečene otroke s starši z rdečimi klovnovskimi nosovi ali pokrivali, ki si jih nadenemo zaradi otrok, ne zaradi nas samih. Če nisi starš in imaš čez štirideset, se na pustno soboto ali torek čez dan v prestolnici ne boš sprehajal v maski, ker bi izpadel smešen. Morda je tako tudi zato, ker je vse več možnosti virtualnih preoblek – supermarket identitet na internetu. Zakaj bi potem sploh imel potrebo, da bi se poigraval s kostumom, če se lahko usedeš pred zaslon, dlan na miško in že si tam, s svetlimi lasmi, našobljenimi ustnicami, z lastnostmi, ki jih nimaš, si jih pa v paralelnem svetu lahko privoščiš. A nekaj je, kar mi je ostalo iz tistih pustnih divjanj v Cerknici: šele takrat, ko si natakneš masko, postaneš zares ti. Eden tvojih mnogih obrazov, ki je resničnejši kot maska, ki jo nosiš čez dan, jo prilagajaš, nosiš pred sabo kot kamuflažo. Se bomo torej danes maskirali ali demaskirali?