Tiskane izdaje
Dve, tri minute ob vsakem rdečem semaforju. Na poti skozi majhno mesto, kakršno je Ljubljana, je to deset minut.
A ne gre le za to, da je ta čas izgubljen, je tudi ničvreden čas: sedimo, buljimo v avto pred sabo in čakamo. Če že slučajno kaj mislimo, imajo misli obliko pravokotnikov, krogov, trikotnikov, likov pač, ki abstraktno visijo v zraku, ker se je tudi predmetnost okrog nas solidarizirala z našim otopelim čakanjem. Semaforizirana križišča – najbolj brezobzirne naprave za goltanje časa.
Tako sem bil prepričan večino svoje dolge avtomobilistične ere. Toda poznam žensko, ki mi je spodnesla prepričanje.
Že dolgo sem sumil, da goji do rdeče luči nekakšno skrivno zavezništvo. Če je le bilo mogoče, je vozila dovolj počasi, da jo je ujela. In če je ni, je bilo težko spregledati njeno potlačeno razočaranje. Nekega lepega dne mi je zadevo vendarle pojasnila:
Čakanje v križišču je zanjo najlepša priložnost, da si v miru ogleda vse naokrog. Čeprav je iste stvari videla že sedemdesetkrat, je zmeraj kakšna malenkost nova. Pa ljudje, ki prečkajo cesto, in vse, kar jim piše na nosu. In obrazi v avtomobilih, ki prihajajo nasproti, osrečeni z zeleno.
In tako sem poskusil tudi sam. Ne morem se pritoževati. S križišča Gosposvetske in Tivolske sem nad Rožnikom opazil oblak, ki je prevažal žirafo. Pred Figovcem tri zajetne turistke, vse so lizale vijoličast sladoled. Ko sem čakal na Dalmatinovi, sem na drugi strani Miklošičeve opazil komunalce, ki so bili videti, kakor da jih je tukaj pozabila Avstro-Ogrska.
Pred Resljevo pa je cesto prečkal moj stari učiteljski kolega, o katerem bi mislil, da je že mrtev. A na semaforju je gorela rdeča in on je še zmeraj živ.
