Doma v svetu: Ali je svetovno gospodarstvo lahko tudi seksi?

Ne, Micka Jaggerja letos ne bo v Davos. »Davoške žene« so najbrž razočarane, najznamenitejši Rolling Stones pa ni le strup za ženske, ampak bi tudi s svojimi čisto oprijemljivimi dosežki več kot sodil na vsakoletni elitni zbor uspešnih in pametnih. Preden se je podal na služenje svojih dvesto milijonov funtov, pri čemer je najbrž užival prav vsako minuto, je Jagger študiral na London School of Economics in razmišljal o tem, da bi postal novinar ali politik. Lahko bi veliko povedal o tem, kako združiti veselje in denar, žal pa je med pripravami na davoški nastop dobil občutek, da bi ga britanska politika rada »zlorabila za politični nogomet«. Sicer ga gospodarstvo in svetovni razvoj še vedno zanimata, na stara leta, pa naj so videti še tako mladostna, pa noče, da bi ga povezovali s katerokoli politično stranko, pa naj bo ta tudi premierova.

Soproge udeležencev Svetovnega gospodarskega foruma, ki ga že 42 let v švicarskem gorskem letovišču prireja Klaus Schwab, se bodo, kot je agenciji Reuters poročala žena Nobelovega nagrajenca za ekonomijo Josepha Stiglitza Anya Schiffrin (tudi sama profesorica na univerzi Columbia) pač morale zadovoljiti s poslušanjem razprav, ki se jih uradni udeleženci izogibajo, z vročo čokolado v kakšni od vaških kavarn - in s šalami na račun »davoških ljubic«, kako zaman čakajo na svoje ulove ter se bojijo konkurence. Ni kaj, Mick Jagger bi zagotovo dobro razgibal to mlačno dogajanje. »Vse vrste ljudi, ki drugače nikoli ne ostanejo pozno pokonci, lahko najdete s koktajlom v roki na Googlovi ali Time Warnerjevi zabavi,« poroča Schiffrinova. »Lani je neki poslovnež družbo zabaval z dolgoveznim opisovanjem svojih spopadov z rusko davkarijo.« In celo najbolj napiflani strokovnjak za protimalarijske postelje ali obskurne finančne instrumente se počuti pomembnega, ko izstopi na züriškem letališču, pravi. »Pozno ponoči si ti moški ogledujejo lokalne lepotice in govori se, da se je vsaj en dojenček rodil devet mesecih po strastni davoški noči.«

Vtis je, da so bolj vroče celo razprave o usodi kapitalističnega sistema. »Ali je kapitalizem dvajsetega stoletja neprimeren za družbo enaindvajsetega stoletja?« se je glasila ena prvih davoških razprav. Poročajo, da je večina udeležencev te razprave ob tem vprašanju dvignila roko. Dve desetletji, odkar je premagal komunizem, tudi kapitalizmu ne gre najbolje, obtožujejo ga za vse mogoče težave današnjega sveta. A vsi s tem ne soglašajo. »Kapitalizem je morda najslabši gospodarski sistem - razen vseh drugih,« ugovarja direktor velike investicijske družbe Carlyle Group David Rubenstein. Da bi zagotovili njegovo pravičnost, bi morali razmišljati o izboljšanju zakonodaje, vlaganju v izobraževanje in spodbujanje inovacije in ustvarjalnosti.

Profesor na Booth School of Business univerze Chicago Raghuram Rajan je šel še dlje v razbijanju običajnih predsodkov o tem, kdo je kriv za krizo in kdo ima največje koristi od sedanjega sistema: »Naraščanja neenakosti dohodkov ne prinaša slabo gospodarsko vodenje, ampak veliko globlje sile vključno z razvojem tehnologije, pojavom globalnih trgov in potrebo po inovacijah.« Razpravljati bi morali o tem, kako naj dobimo inovacijo in ustvarjalnost, ki ju potrebujemo, meni. »Pogovarjati se moramo o ustvarjanju služb in ne o njihovi socialni varnosti,« je v davoški razpravi dodal Ben Verwaayen iz telekomunikacijske družbe Alcatel-Lucent.

Že res, omenjeni so ali predstavniki velikega kapitala ali pa ekonomske šole, ki slovi po naklonjenosti doktrini laissez-faire. Davos zato še čaka na politično zvezdo, ki bo utelesila gospodarski napredek za blaginjo svojih prebivalcev: spomnimo se Billa Clintona na vrhuncu njegovega in ameriškega sijaja. Za zdaj je več kandidatov, ki ne ustrezajo opisu, celo med takšnimi, ki jim gre dobro - si lahko predstavljate Wen Jinbaa ali Vladimirja Putina kot prototipa demokratičnega kapitalizma? Kitajski in Rusiji gre res dobro, a jima v tradicionalnem smislu širjenja svobode pač ni mogoče postavljati spomenikov, pa čeprav je lahko hvaliti njune številne dosežke. Vsaj dokler tudi njunih držav ne bodo prizadela nesorazmerja, kakršna zdaj divjajo po Evropi, ki je lahko vesela že, da so glasovi o neizogibnem propadu evra zdaj malo utihnili.

Tudi številni voditelji manjših držav, ki so jih včasih slavili kot pionirje napredka, so zdaj v nemilosti, spomnimo se le, koliko nagrad zagovornikov gospodarske svobode je v svojem prvem mandatu ob prelomu stoletja zbral madžarski premier Viktor Orban. Njegova različica nekakšnega tržnega nacionalizma bi bila zdaj smešna, če ne bi bila za do vratu zadolžene Madžare tudi tragična. Orban lahko z novo ustavo in monopolno zakonodajo še tako cementira svojo oblast, ker je pozabil vsako jutro in zvečer pred ogledalom ponavljati večno resnično Clintonovo doktrino »Gre za gospodarstvo, butec!«, mu, če ne bo hitro spremenil svoje usmeritve, grozi neslaven odhod v zgodovino.

V nasprotju s tistimi, ki bodo šli v zgodovino slavno! Žal je teh manj med politiki, a zato več med izumitelji in ti so, če se ozremo samo na planetarno žalost ob prezgodnjem odhodu Steva Jobsa, vse bolj tudi nesporni svetovni voditelji. Prav v času davoškega srečanja je majhno podjetje iz kalifornijske Silicijeve doline Tely Labs svetu predstavilo napravo z imenom telyHD, ki s pomočjo računalnika, interneta in televizijskega aparata poceni ali celo zastonj skypovo telefonijo spreminja v video konferenco za vsakogar, tako za poslovneže kot za tiste, ki bi radi še bolj neposredne stike z družino in prijatelji, starimi in novimi znanci po vsem svetu. Imeli smo že revolucije, ki so jih spodbudili tranzistorji, pa tiste, ki so ideje širile s pomočjo sms-sporočil in na koncu Facebookove. Ideje so videti neustavljive, toda ali lahko to dojamejo tudi tisti, ki nas vodijo? Ali bo moral Mick Jagger enkrat res napisati seksi pesem svojim gospodarskim sposobnostim in ne le neštetim dekletom, ki jih je srečal na svoji poti do banke?