Enaindvajseto stoletje bi lahko imenovali tudi stoletje dveh resnic, ki se še iz dvajsetega vlečeta naprej na nasprotnih, pogosto celo sovražnih polih in zajemata vse od gospodarstva do predstav o pravičnih družbah. Prepirata se tudi o okolju. Medvladna skupina za podnebne spremembe IPCC je v svojem petem poročilu s 95 odstotno gotovostjo zatrdila, da je za podnebne spremembe kriva človekova uporaba fosilnih goriv in mnoge po tem poročilu skrbi še bolj kot prej. »Tisti, ki zanikajo znanost in se odločajo za izgovore namesto za akcijo, se igrajo z ognjem,« je povedal ameriški zunanji minister John Kerry. »Nobenih izgovorov ni več,« je dejal nemški minister za okolje Peter Altmaier. »Če je 95 odstotna verjetnost, da vam bo pogorela hiša, se boste zavarovali kljub petim odstotkom, ki ne verjamejo, da se bo to zgodilo,« je dodal britanski premier David Cameron in še bi lahko naštevali.
Na nasprotni strani pa opozarjajo na protislovja. »Mislim, da se je zadnje poročilo IPCC skrčilo na nivo veseljaške zmede,« verjame profesor z Massachusetts Institute of Technology Richard Lindzen. »Razglašajo vse večje zaupanje v svoje modele, prepad med njimi in tistim, kar lahko opazujemo, pa se povečuje.« Dejstvo je namreč, da se vsem ekstremnim vremenskim pojavom navkljub povprečna temperatura Zemljinega ozračja v minulih sedemnajstih letih ni povečala. Pri IPCC to razlagajo z konzerviranjem presežka toplote v svetovne oceane, a kako je mogoče, da njihovi modeli tega niso napovedali, se sprašujejo dvomljivci. Ali pa morda pri IPCC niti približno ne vedo, kaj se v resnici dogaja v Zemljinem ozračju in okolju nasploh?
Kritiki celo verjamejo, da se bo ozračje v prihodnjih petnajstih letih ohlajevalo in ne segrevalo, kar ne bi bilo nič novega. Vemo, da je bilo v srednjem veku enkrat že tako vroče kot sedaj, potem pa je nastopila »mala ledena doba«, toplo je bilo tudi v dvajsetih in tridesetih letih dvajsetega stoletja, potem pa se je ohlajevalo vse do 1979 - leta, od katerega pri IPCC opozarjajo na segrevanje ozračja. Se sedanje segrevanje že končuje in naj si raje nakupimo toplih oblačil? Po zadnjih podatkih se polarni led spet povečuje, o manjšem taljenju od pričakovanega poročajo s švicarskih ledenikov in celo s triglavskega.
Zlobneži voditeljem IPCC priporočajo, naj sami poskrbijo za manj onesnaževanja, potem ko so se v minulih nekaj letih sestajali v Amsterdamu, Oslu, Benetkah, Baliju, Braziliji, Panami, Bangkoku, Washingtonu, Hanoju, Liegeu, Berlinu, Okinawi, Daki, Kalkuti, Belizeju, Limi, Akri, Kampali, San Franciscu, Cape Townu, Sankt Petersburgu, Buenos Airesu in seveda v Ženevi. Ali pa imajo panelisti prav, ko opozarjajo na katastrofo, ko se bo v oceanih ujeta toplota začela vračati v ozračje? Nekateri raziskovalci že napovedujejo invazijo meduz, ki se odlično počutijo tudi v »mrtvih« predelih oceanov, medtem ko njihove naravne sovražnike uničuje pomanjkanje kisika v njih. V švedskem Oskarshamnu so morali nedavno zaradi navala meduz zapreti jedrski reaktor, lani so morali enako narediti v kalifornijskem. Težko je reči, ali gre za enkratne dogodke, za vsak slučaj pa ponekod že načrtujejo prilagoditve na sistemih za dovajanje hladilne vode.
Kakšne lekcije lahko torej potegnemo iz teh prepirov, ki nikakor niso za oslovo senco, saj se samo Evropska unija v minulem desetletju za zmanjšanje onesnaževanja zraka in okolja namenila velikanske vsote ter jih namerava še več. Je to metanje denarja skozi okno? V vsakem primeru ne bi bilo slabo, če človek počisti svojo umazanijo, pa naj bodo to avtomobilski in letalski izpuhi ali pa plastične vrečke v oceanih. Če je že sporno, koliko človekovo onesnaževanje škodi našemu ozračju, zagotovo ne koristi nam samim. Ne bi bilo slabo nadaljevati tudi z iskanjem dostopnih obnovljivih energetskih virov, pa čeprav v ZDA pravkar črpajo neznanske količine poceni fosilnih goriv, ki so bila doslej ujeta v skrilavce. Ko bo Nemčija končno dobila novo vlado, bo ena njenih prvih nalog prav obračun z nevarno previsokimi stroški za prehod na obnovljive energetske vire, ki so si ga zadali že pred desetletjem. Nemčija ima zdaj eno najvišjih cen energije v Evropi in ker je za v ZDA ponekod nižja za polovico, že grozi selitev proizvodnje.
Tudi bogata Nemčija pa se bo morala po prepričanju številnih strokovnjakov pri tem vprašanju prenehati naslanjati na politične direktive in omejevanje in bolje spodbujati tržne odgovore ter še naprej tudi raziskovanje, tudi evropska gospodarska supersila si ne more privoščiti še enega desetletja napačnega energetskega razvoja. Na srečo nihče tudi ne ve, ali ni naslednji tehnološki preboj za vogalom, če ne veliki, pa vsaj številni mali. Enega takšnih načrtuje čisto običajna švedska Ikea, ki namerava v Veliki Britaniji preizkusiti prodajo vsem dostopnih sončnih celic. V ceno bo, pravijo, vračunana tudi nastavitev.