Tiskane izdaje
Slavje po nemški zmagi na svetovnem nogometnem prvenstvu je prineslo mnoge nepozabne trenutke, med njimi nizki let »Fanhansinega« letala nad množico navijačev pred berlinskimi Brandenburškimi vrati in navdušenje stotisočev, ki so za nekaj veličastnih ur pozabili na vse težave in skrbi. Za še posebej zanimivo sceno pa so poskrbeli udeleženci mednarodne konference o svetovnem ozračju, ki so zaradi prihoda zmagoslavne reprezentance prekinili posvetovanja na bližnjem Pariškem trgu in se s prenosnimi telefoni v rokah odpravili fotografirat nogometaše. Iz svoje trdnjave ob Brandenburških vratih je prišel celo ameriški veleposlanik John B. Emerson.
Znano je, da lahko nogomet povzroča celo vojne, saj vsi poznamo spopad med Salvadorjem in Hondurasom, ki se je poleti 1969 zaostril po tekmi med državama. Vojno so s pomočjo drugih južnoameriških držav končali že po stotih urah in tudi sicer so jo v resnici zakrivila globoka družbena in priseljeniška nasprotja med državama, najbolj priljubljena igra z žogo pa pri toliko ljudeh vzbuja tako močna čustva, da se njen pomen nujno preliva tudi v mednarodne politične in ekonomske odnose.
Nemčija je verjetno eden boljših dokazov za to trditev. Prva povojna zmaga Zahodne Nemčije je leta 1954 neznansko dvignila samozavest naslednice Hitlerjeve diktature, ki je v grozljivo drugo svetovno vojno potegnila vso Evropo in ves svet, porušena, zbombardirana in demoralizirana država se je lahko tudi zaradi nje začela spreminjati v evropsko in svetovno gospodarsko supersilo. Na zahodnonemško samozavest je dvajset let kasneje blagodejno vplivala tudi druga zmaga na svetovnem nogometnem prvenstvu na domačem terenu, tretja v Italiji iz leta 1990 pa je kronala zgodovinske dogodke ob padcu železne zavese in berlinskega zidu. Le nekaj mesecev ji je sledila zgodovinska ponovna združitev države.
Današnja združena Nemčija z zmago na svetovnem prvenstvu v Braziliji ponovno cementira svoj ugled gospodarske velesile Evrope in sveta ter zmagovalke evrske krize, pa naj so mnogi še tako kritični do njenega zavračanja skupnih evrskih varščin za dolgove držav članic. Po nedavnih težavah portugalske banke Espírito se sicer težko pribojevano zaupanje v skupno evropsko valuto spet malo zmanjšuje, po prepričanju nemških komentatorjev tudi zaradi prešibke gospodarske rasti v njihovi domovini. Poleg ukrajinske krize nekateri med vzroki slabše rasti od pričakovane omenjajo tudi rahljanje delovne in pokojninske zakonodaje v drugi koaliciji krščanskodemokratske kanclerke Angele Merkel s socialdemokratsko SPD, pa splošno nesposobnost evrskih držav pri obračunavanju z rekordno visokimi dolgovi.
Nemci pa so vseeno zadovoljni sami s seboj, kot že dolgo ne - in enako tudi priljubljeni v tujini, ki nadvse ceni gospodarske in zaposlovalne uspehe. V nedavni raziskavi javnega mnenja britanske BBC je kar šestdeset odstotkov vprašanih iz štiriindvajsetih držav Nemčijo ocenilo pozitivno, nekaj odstotkov več kot Veliko Britanijo in skoraj dvajset odstotkov več kot ZDA. Britanci, Francozi, Američani, Kanadčani, Avstralci in Južnokorejci so Nemčiji dodelili celo več kot sedemdeset odstotkov glasov. Za dedinjo nacistične Nemčije je to tudi skoraj sedem desetletij po koncu druge svetovne vojne velika stvar. Sociologi spominjajo, da so si Nemci šele na svetovnem nogometnem prvenstvu leta 2006 upali odprto izražati nacionalni ponos zaradi športnih dosežkov.
Zdaj za vsesplošno priznano prvakinjo evrskega območja in Evropske unije navijajo tudi drugi Evropejci, med njimi tudi številni Slovenci - bo to prelom tudi v evropskem dojemanju svojih najpomembnejših integracij? Nemški zaposlovalni uspehi so v Berlin in druga nemška mesta privabili neštete doma brezposelne mlade Evropejce, zaradi sodobnih vsem dostopnih komunikcijskih in prometnih povezav pa se ti ne počutijo več kot tradicionalni izseljenci, ki so morali v minulih stoletjih svoje težnje po boljšem življenju boleče plačati z nacionalnim delčkom svoje osebne identitete. Vsaj med mladimi Evropejci se vera v Evropo - in v Nemčijo v njej - povečuje in če ne bo evrska kriza vstala od mrtvih, se bo to tudi nadaljevalo.
Zato pa so strokovnjaki že zdaj črnogledi zaradi nekaterih poraženk tokratnega svetovnega nogometnega prvenstva, še posebej zaradi Brazilije in Argentine. Gospodarski model dosedanjih hitro razvijajočih se južnoameriških drža izgublja na moči, na koncu pa je še argentinska predsednica Cristina Fernández de Kirchner svojim žalostnim poraženim reprezentantom priznala, da ni gledala niti ene tekme minulega svetovnega prvenstva. Karkoli si že kdo misli o Angeli Merkel, nemški kanclerki se kaj takšnega ne bi moglo zgoditi!
