Tiskane izdaje
Ob debatah o privatizaciji državnega premoženja enostavno ne razumem slepih navijaških peg, ki so vtisnjene v vidna polja tako tistih, ki zagovarjajo popolno privatizacijo, češ, poglejte, koliko izgub so naredile državne banke, kot tistih, za katere je prodaja državnih podjetij že dve desetletji narodno izdajstvo, saj zmanjšuje bogastvo prebivalcev in suverenost države. Če prej ne, bi po likvidacijah privatnih Factor banke in Probanke ter po neskončnih dokapitalizacijah in luknjah državnih NLB in NKBM lahko ugotovili, da bistvo dobrega upravljanja ni v dihotomiji med državnim in zasebnim ali domačim in tujim, ampak v kakovosti lastništva, ki jo je mogoče razbrati iz dobrih praks podjetij in njihovih lastnikov tako pri nas kot v tujini.
V Sloveniji pravzaprav ni bistvenih razlik med zasebnim in državnim lastništvom velikih podjetij: financiranje (izgub) obeh je podržavljeno, upravljanje in dobiček pa privatizirana.
Kako smo to istost, ki se je dve desetletji odigravala pred našimi očmi, lahko spregledali? Medtem ko je bila formalna lastnica državnega premoženja država, torej mi vsi, smo njeni prebivalci gledali mehiške nadaljevanke in se pregovarjali o partizanih in domobrancih, postranzicijska leva in desna elita pa je diktaturo proletariata zelo hitro zamenjala za diktaturo prostega trga. Pri tem so njeni pripadniki brez tveganja in vloženega evra preko partijskih in interesnih mrež, s svojimi ekspoziturami v nadzornih svetih in upravah družb, s svetovalnimi pogodbami, preplačevanjem nepremičnin, plačevanjem dela, ki nikoli ni bilo opravljeno, krediti, ki nikoli niso bili vrnjeni itd. upravljali, izčrpavali in privatizirali skupno premoženje. Ta država je že zdavnaj njihova. In tukaj je čas za imena in ne delitve tuje/naše in zasebno/državno, ker so vse te delitve utelešene v rdečici dobrega življenja, vili v St. Moritzu, luksuznem stanovanju v Trnovem in smučanju v Kitzbühlu. Seveda mi privatizacije nismo opazili, ker smo imeli varno delovno mesto, all-junk-inclusive Sharm el-Sheikh ali vsaj družinsko kosilo pri Marinšku. Brigal nas je lastni TRR, hiša z vrtom in italijanske ploščice. Zdaj se čudimo. In prvič ločimo sto tisoč od milijona in milijarde.
***
Dr. Barbara Rajgelj je docentka za civilno in gospodarsko pravo na Fakulteti za družbene vede v Ljubljani, kjer predava temelje prava, delovno, socialno in gospodarsko pravo. Raziskovalno se ukvarja s pogodbenim pravom, mobilnostjo gospodarskih družb, pravnimi vidiki industrijske demokracije, v zadnjem času pa po sili razmer tudi s pravnim varstvom pravic otrok ter partnerk in partnerjev v istospolnih družinah. Bila je solastnica gejem in lezbijkam prijaznega lokala Cafe Open. Večkrat na dan se odloči, da ne bo tako zelo kritična, ker ve, da se pri svojih ugotovitvah, ocenah in sodbah lahko moti, pa tudi, da ji to lahko škoduje..., a ne more iz svoje kože.
