Tiskane izdaje
Spet sem slišala še eno pričevanje in takšnih je na stotine, na tisoče. Ko se zveza ne izide ali pač ni najbolj osrečujoča, ko je služba bolj grenak priokus kot kaj drugega in ker je televizijski program vse prej kot navdihujoč, je potrebno poiskati rešitev. Najraje v duhovnosti, kje pa drugje.
Duhovnost za sodobnega, povprečno razočaranega državljana mora biti čim manj vezana na kakršnokoli filozofijo, učitelje, guruje ali kaj podobnega. Mora biti nekakšno prosto lebdeče znanje, v lični in sveži embalaži. Škoda, da ni le za oralno uživanje (sladkega okusa). Prav tako zadeva ne sme biti naporna, obvezujoča ali dolgo trajajoča. Tudi ne preveč mentalno zahtevna, to pa sploh ne.
Večina bi najraje tako ali tako s kakšno, tako imenovano super hrano, zaužila modrost, lepoto, večno mladost in zdravje. Res je, da »za vsako bolezen rožica raste«, a človeški napuh in razvajenost še nista na seznamu bolezni. Včasih so ta stanja odpravljali s suhim kruhom in krampom, danes pa naj bi zalegle nič hudega sluteče goji jagode z drugega konca planeta.
Seveda bi bilo smešno, če ne bi bilo tudi škodljivo. Danes zvezdnice, oziroma ne vem, kako naj osebe ustrezno imenujem, morda medijsko vizualno izpostavljene osebe - prodajajo duhovnost in zdravje v tekoči in barviti obliki, podobno kot lak za nohte.
S smoothijem do razsvetljenja in podobno. Vitamini naj bi odplaknili vse tegobe in tegobice, masaža naj bi ženske katapultirala v orbito dražestnosti in jih ustoličila na prestolu srečnega življenja.
Kredibilnost tovrstnih oseb pa so, verjeli ali ne, tečaji. Tako je, tečaji. Tečaj klekljanja, tečaj modelarstva in tečaj kirurgije, mar ne?
Urška Božič, bivša urednica ženske revije, ki se je lotila učenja in poučevanja joge, je poudarila, da so v tradicionalnih šolah pogoji neprimerno bolj strogi. Šolanje za terapevta joge traja namreč sedem let rednega in trdega dela, s preverjanjem znanja se razume.
Vsak trening oziroma znanje, ki vključuje duhovnost, zahteva dolgotrajno predanost in disciplino. Mislite, da je pater Ašič svoje znanje užil čez intenzivne vikend seminarje? V tem času ne bi mogel narediti niti poštenega osnovnošolskega herbarija.
Potrpežljivost in disciplina kot jedro kakršnegakoli razvoja osebnosti, sta v marketinških vodah sodobne duhovnosti potisnjena, niti ne v drobni tisk, ampak onkraj dometa občutljivih odjemalcev. Saj vemo, 100 in en dan in vsak obup bo pregnan. Kot pravi namig: »Če je nekaj videti prelepo in predobro, da bi bilo res, je najbrž res tako.«
Ubogi puščavniki, ki so meditirali mesece in mesece, nespametni jogiji in karateisti, ki so leta in leta razvijali svoje veščine, zavedeni učenci, ki so pometali prah na samostanskih dvoriščih in si grizli ustnice med lepoto skromnosti in peklom napuha. To je vse stara šola, pojma nimajo.
Sicer se vsi, kot pijavke ali lepše povedano kot metulji napajajo na nektarju modrosti tistih, ki so za to pošteno garali, a kaj bi to, duhovnost se prodaja in to šteje.
Učitelji so odgovorni za svoje učence, trgovci pa reklamacij večinoma ne sprejemajo.
Kar predstavljajte si bes povprečne nadebudne jogistke, ki bi na začetku treninga morala najprej samo pometati telovadnico.
Pisalo bi: »Vadba do nadaljnjega odpade«.
Konec koncev, še božji sin se je malce namatral, mi bi pa kar po bližnjici. Jok brate, odpade.
