Ekobioorgansko

Jamieju Oliverju uspe v pol ure skuhati celo kosilo. Vključno z domačim sladoledom, ki skoraj v hipu zamrzne in je tako rekoč takoj pripravljen za posladek. Rudolph s 24 Kitchen speče tako lepo torto, da mu jo skoraj zavidam; okrogla je in visoka, posuta s koščki čokolade. Zakonca Novak navdušujeta že s svojo tretjo knjigo z recepti. Na televizijo prihaja nov resničnosti šov, v katerem bodo iskali šefa gostilne in očitno tudi dobro jedli...

Kuhanje je nalezljivo, še večje veselje je izbiranje med jedmi, ki bi jih želeli skuhali. Ob pripravi in nakupu potrebnih sestavin pa se navadno zalomi - ko ugotovimo, da nam manjkata ta in ta začimba ali da nas bo doma pripravljeno kosilo stalo več, kot če bi jedli kje zunaj. Da omamen vonj iz pečice in zadovoljni nasmehi na obrazu naših jedcev poplačajo vse, ne drži zmeraj. Pa o kakovosti posameznih sestavin še nismo niti mislili...

Priznam, na cene izdelkov se ne oziram prav vedno. Kot da bi se želela prepričati, da so eko- in bioprehrambene linije vendarle veliko bolj zdrava različica izdelkov, pri nakupu včasih raje izberem take in, če se le da, kupujem slovensko. Sezonsko zelenjavo in sadje naberem pri babici ali na domačem vrtu in izogibam se vnaprej pripravljenim jedem (ter na ta račun marsikaj prihranim). Odkar sem pričela brati knjigo Harriet Lamb o »vojni banan« in delovanju organizacije Fairtrade, posegam po bananah iz pravične trgovine.

Ideje o podpiranju lokalnih kmetovalcev, pravičnejšem trgovanju, skrbi za okolje in posledičnem prispevanju k trajnostnemu razvoju so spodbudne. Prijateljičina družina, ki sicer živi v hiši z vrtom, vsak drugi teden kupi tako imenovano eko košarico, ki sestoji iz sezonske, ekološko pridelane hrane. Princip je preprost: izbrani lokalni kmet zanje pripravi zabojček s svežo zelenjavo in sadjem ter z drugimi doma pridelanimi izdelki. Pred tem uskladijo želje o svojih potrebah in se dogovorijo za kraj, kjer bodo košarico lahko prevzeli.

Zdi se, da je vse, kar je označeno z eko, bio ali organsko pravi hit. Samo v Ameriki se je prodaja organske hrane po poročanju CBS News v lanskem letu povečala na več kot 31,4 bilijona dolarjev (v primerjavi z letom 1997, ko je bilo ta številka 3,6 bilijona dolarjev). Restavracije z »organskimi« jedilniki sem opazila tudi na zadnjem potovanju po Tajski, deželi riža in testenin, sveže stisnjenih sokov iz manga, banan, papaje, ananasa in drugega sadja ter zelenjave. V mestu Chaing Mai na severu države na primer mrgoli ponudnikov z organsko pridelano hrano, domačini pa za turiste prirejajo kuharske tečaje, ki navadno vključujejo obisk lokalne tržnice in/ali ogled organske farme.

Prebivalci velikih mest sadje in zelenjavo pogosto gojijo na balkonih, parcelah ob mestnih vpadnicah, terasah na vrhu blokov. Za nekatere je to vir dohodka, za druge želja po prihranku kakšnega dolarja več, če hrano pridelajo sami. Na Japonskem so se »urbanega kmetovanja« lotili kar v eni od pisarn sredi Tokija; National Geographic je na svoji spletni strani objavil fotografijo zaposlenega, ki med odmorom za malico s službenega »vrta« pobira solato. Namen: ustvariti delovno okolje, ki da »sobiva z naravo«.

Sprašujem se, kako zdrava je solata, zrasla v mestnem smogu. Nedavna Stanfordska raziskava je pokazala, da organsko pridelana hrana nima nujno več hranilnih vrednosti. Po drugi strani pa ameriški mediji pišejo, da take hrane ljudje ne kupujejo zgolj iz zdravstvenih razlogov, temveč iz ozaveščenosti o onesnaževanju vode in zraka, okolju bolj prijaznem kmetovanju in podobno. Ali je nakup organske hrane torej zgolj izguba denarja, je odvisno od tega, čemu si se odločil za nakup, ugotavlja Los Angeles Times. Gotovo vredno razmisleka...