Enajst skozi enajst

Natanko pred enajstimi leti je bil čisto običajen dan. Z urednikom Odmevov sva pila kavo v desku nacionalne TV. Bila sva slabe volje. Na planu ni bilo nobene zanimive teme in niti eden od gostov še ni potrdil udeležbe. V tistem času sem bila ena od voditeljic Odmevov in takšni rituali so bili dokaj običajni. Nič ni slabšega od dneva, ko se prav nič ne dogaja. Medtem ko sva tuhtala o temah, ki še niso do konca prežvečene, se je na ekranu ene od televizij odvrtel posnetek, ki je spominjal na prizor iz akcijskega filma. Letalo se je zaletelo v stavbo znamenitega dvojčka v New Yorku.

Le nekaj minut pozneje so vse velike svetovne novičarske TV postaje ustavile redni program in preklopile na živi prenos z Manhattna. Nihče ni vedel, kaj se pravzaprav dogaja, ampak z urednikom sva se v hipu strinjala - Odmevi so rešeni. Ko se je v dvojčka zaletelo še drugo letalo, smo to že spremljali v živo. V desku se je v nekaj minutah začel običajen organizirani kaos, ki spremlja velike, največje dogodke: dežurni novinarji so montirali posnetke in brskali po agencijskih novicah, brneli so vsi telefoni, uredniki so klicali dopisnike po svetovnih prestolnicah in goste, ki bi znali razumljivo pojasniti, kaj se je pravzaprav zgodilo.

Odmevi so tistega večera trajali eno uro, program smo zaključili še z izrednimi poročili. V službi smo bili štirinajst ur skupaj, toda domov smo šli s tistim občutkom zadoščenja, ki ga poznajo vsi ljudje, ki delajo v nenehnih izrednih razmerah v »newsu«, torej v dnevnih novicah. Nobene velike napake nismo naredili in gledanost je zagotovo šla do neba. Kako daljnosežne bodo posledice dogodka, pa se v tistem hipu, seveda, ni zavedal nihče.

Če ostanem pri osebni izkušnji, v mikrokozmosu, skozi katerega ljudje doživljamo spremembe sveta: enajst let kasneje ima nacionalna TV neprimerljivo boljšo tehnično opremo, novice potujejo po spletu z bliskovito hitrostjo, družbena omrežja omogočajo pogled v dogajanje živo od koderkoli, vsakomur, v vsakem trenutku. Revolucija v Romuniji leta 1989 je še potekala preko televizijskih zaslonov, množični upori v arabskih državah pa preko facebooka in twitterja. Toda Odmeve danes ustvarjajo ljudje, ki jim, kot v teh dneh sporočajo s Kolodvorske, grozijo odpuščanja in krčenje programov. Novice sporočajo gledalcem, ki so utrujeni od nenehnih slabih novic in katastrofičnih napovedi. Prve minute in naslovnice časopisov zasedajo le še poročila o krizi, propadih podjetij in zategovanju pasu.

»Deveti enajsti« je bil simbolična točka, po kateri se je počasi, a zanesljivo začel spreminjati svetovni red. Kot je bil padec banke Lehman Brothers sedem let kasneje začetek konca dobe optimizma, upanja in zaupanja.

Nekatere stvari seveda ostajajo enake. Tudi danes novinarske ekipe včasih obupujejo, ko iščejo dobre zgodbe in še vedno gredo domov s tihim zadoščenjem, kadar jih najdejo.

Ni naključje, da Odmevi v vsem tem času niso spremenili koncepta. Napad na dvojčka, v vseh svojih katastrofalnih razsežnostih, je bil za medije v prvem hipu pač predvsem prvovrstna zgodba. Žal očitno z najslabšim možnim koncem.