Tiskane izdaje
Meseca avgusta 2012 je bila najnižja pokojnina v Sloveniji 192,91 €, najvišja pa 2.612,08. Po seštevku vseh pokojnin in delitvijo s številom upokojencev ugotovimo, da je povprečna pokojnina okrog 600 €. Razlog za revščino med starimi je zato tudi v neenaki višini pokojnin. Medtem ko je (po moji subjektivni in čezpalčni presoji) 200 € nič, 2.600 pa znesek, s katerim ne veš, kaj početi, je 600 € znesek za dostojno življenje, saj je pri njem postavljen prag revščine za samsko osebo. A tega zneska ne dosega skoraj polovica slovenskih upokojencev. Dr. Valentina Hlebec in sodelavci v raziskavi »Samo da bo denar in zdravje: življenje starih revnih ljudi« ugotavljajo, da so stari ljudje aktivni, dokler to zmorejo, ko pa iz tega ali onega razloga ne zmorejo več, »se začnejo umikati: najprej v družino, zatem vase; na koncu se omejijo na štiri stene stanovanja, lastne potrebe pa zreducirajo na minimum. (...) Hrano razdelijo na luksuzno in vsakdanjo, pri čemer je luksuzna lahko tudi bela žemlja«.
In zakaj v Sloveniji ne zagotavljamo vsem starim ljudem dostojnega življenja?
Del odgovora je mogoče najti v odnosu prebivalcev in prebivalk do vprašanja enakosti. Medtem, ko se večini zdi, da smo solidarni, egalitarni in podporni do šibkejših, dr. Brina Malnar na svojem izvrstnem blogu za navdušence nad javnomnenjskimi podatki ugotavlja, da Slovenci ko rečemo enakost, želimo varnost: »Varnost je v resnici tista vrednota, ki je pri nas ključna, svoboda in enakost sta ji podrejeni. Enakost je zaželjena prav zato, ker je v njej veliko varnosti, še zlasti ekonomske. Zahteve po večji enakosti ne izhajajo toliko iz občutkov državljanske solidarnosti, kot iz 'oportunizma'. Drugače povedano, anketiranci z enakostjo nimajo v mislih revnejših državljanov, pač pa izboljšanje ali vsaj ohranjanje materialnega položaja svojega gospodinjstva.«
Slovenski ustavni red je utemeljen na načelu človekovega dostojanstva, torej na načelu, da je vsako življenje enako vredno, vsak človek pa ima enako dostojanstvo. Ker se v kapitalizmu tudi najbolj temeljne dobrine kot so nezmrzniti od mraza, neshirati od lakote in nedehidrirati od žeje, plačajo z denarjem, se človekovo dostojanstvo lahko doseže le z enakostjo v finančnih sredstvi, s katerimi posameznik razpolaga v času, ko ni več sposoben skrbeti zase.
Če je zaradi človekove težnje po svobodi, motivacije k razvoju in inoviranju ter spodbujanju prizadevanja za delovanje v skupnosti primerno ohranjati neenakost pri nagrajevanju rezultatov dela, pa je vprašljivo, ali enaki razlogi obstajajo tudi za neenakost nadomestil v času, ko človek ne dela. Tisti, ki je imel višje plačilo za delo v aktivnem obdobju, je v primerjavi s slabše plačanimi že v izhodišču priviligiran tudi za obdobje starosti, saj je lahko del sredstev tudi privarčeval. Revni zaposleni ne varčujejo za starost. Nimajo od česa.
***
Dr. Barbara Rajgelj je docentka za civilno in gospodarsko pravo na Fakulteti za družbene vede v Ljubljani, kjer predava temelje prava, delovno, socialno in gospodarsko pravo. Raziskovalno se ukvarja s pogodbenim pravom, mobilnostjo gospodarskih družb, pravnimi vidiki industrijske demokracije, v zadnjem času pa po sili razmer tudi s pravnim varstvom pravic otrok ter partnerk in partnerjev v istospolnih družinah. Je solastnica gejem in lezbijkam prijaznega lokala Cafe Open. Večkrat na dan se odloči, da ne bo tako zelo kritična, ker ve, da se pri svojih ugotovitvah, ocenah in sodbah lahko moti, pa tudi, da ji to lahko škoduje..., a ne more iz svoje kože.
