Tiskane izdaje
Na Goethejevem inštitutu v Bruslju v nedeljo zvečer pripravljajo volilno zabavo s spremljanjem razpleta volitev v Nemčiji. Večer je že dolgo »razprodan«, prostora več ni.
Čeprav sta bila EU in evrska kriza v nemških predvolilnih razpravah le obrobni temi, je v bruseljskih strukturah zanimanje za volitve ogromno. Nekje sem prebral, da se drugi Evropejci pravzaprav bolj zanimajo za razplet volitev kot Nemci sami. Navsezadnje, kanclerka Angela Merkel je glavna igralka na evropskem odru in brez njenega blagoslova ne more biti sprejeti nobena ključna odločitev.
Neravnotežje, ki ga povzroča krepitev Nemčije v primerjavi s Francijo, utegne postati breme.
Ulrike Guérot in Mark Leonard iz možganskega trust Evropski center za zunanje odnose ugotavljata, da je bila Nemčija redko tako močna in hkrati tako izolirana, kot je danes. Dramatično opozarjata na pojav novega nemškega evroskepticizma in na nemške elite, ki da so izgubile vero v evropski projekt.
Glede tega, kam bo zaplula evropska barka po nemških volitvah, je veliko negotovosti. Da bodo Grčija, Irska in Portugalska morale dobiti še kar nekaj milijard pomoči iz žepov nemških in drugih evropskih davkoplačevalcev, ni več nobena skrivnost. Tudi finančna pomoč Sloveniji se utegne prej ko slej znajti na dnevnem redu, saj se reševanje bank ob pomoči sklada ESM utegne izkazati kot (naj)boljša rešitev.
Oblikovanje bančne unije bo dobilo pospešek, četudi je težko pričakovati, da bi na koncu Berlin privolil v želje Bruslja, da bi evropska komisija odločala, kdaj je katera banka zrela za likvidacijo. Enako velja za predloge o skupnem evropskem jamstvu za hranilne vloge. Toda: kaj natančno bo iz Berlina prišlo po volitvah, ostaja uganka. Gotovo je, da niti velika koalicija konservativcev Merklove in socialdemokratov varčevalne dogme ne bo spreminjala bolj kot le v odtenkih. Prvi podatki o koncu recesije in spodbudnih premikih v kriznih državah so voda na mlin zagovornikov zategovanja pasu.
Poleg tega ima Merklova novo agendo, ki utegne prihodnje evropsko povezovanje postaviti na drugačne temelje. Da bi bolj učinkovito preprečevali prihodnje krize, Merklova daje prednost medsebojnemu nadzoru članic na proračunskem in gospodarskem področju. Bruseljska komisija bi dobila le tehnične naloge. Razlog za tihi preobrat (del analitikov ga predstavlja kot revolucijo) je pragmatičen: v času čedalje večjega nezaupanja v Bruselj je krepitev pristojnosti evropskih institucij videti kot misija nemogoče.
Še več, Nemčija se po novem postavlja ob bok državam, kakršne so Britanija, Nizozemska in Avstrija, ki zagovarjajo vrnitev dela pristojnosti z EU na nacionalno raven Bruseljske želje, da bi nova vlada v Berlinu imela odločno proevropsko držo (v smislu krepitve institucij) so videti kot iluzija. Med krizo so bili sicer narejeni še pred nekaj nepredstavljivi koraki na področju gospodarskega upravljanja, a idealizmu v slogu predstavljanja več Evrope kot rešilne bilke so očitno šteti dnevi.
Prvi človek komisije José Manuel Barroso je očitno prepoznal novi duh časa. Prejšnji teden je v govoru o razmerah v Uniji zatrdil, da bi EU morala biti velika pri velikih stvareh in majhna pri majhnih. Skratka, delanje velikih zgodb z urejanjem preskrbe s pitno vodo, odrejanjem »pravilnih« stekleničk za oljčno olje in drugo birokratsko vpletanje v vsakdanje življenje, naj ne bi več obremenjevalo evropskih razprav.
V prihodnjih mesecih lahko pričakujemo še začetek bitke za novega predsednika komisije in druge kadrovske kravje kupčije. Odločitev za šibkega prvega diplomatskega predstavnika Unije, ki bo zamenjal baronico Catherine Ashton - bi bila znamenje, da Evropa nima skupnih ambicij na svetovnem odru. Izbira naslednika Barrosa - pred devetimi leti je njegovem izboru v zakulisnih bitkah botrovala Merklova - pa bo znamenja tega, kolikšno težo ključne članice sploh še pripisujejo evropskemu projektu.
