Tiskane izdaje
Grški premier Jorgos Papandreu je v telefonskem pogovoru nemški kanclerki Angeli Merkel zagotovil, da Grčija ne potrebuje finančne pomoči. Na drugi strani so iz kanclerskega urada sporočili, da Berlin podpira grško reformno politiko in odločnost EU, da narediti vse za zagotavljanje stabilnosti območja evra.
Kratka agencijska novica, objavljena marca 2010, opisuje tedanji duh časa. Poldrugi mesec pozneje, po nekaj dramatičnih nočeh in koncih tedna, je bila Grčija v rešilnem programu, zasnovanem pod taktirko trojke. Nadaljevanje zgodbe je bolj ali manj znano. Sodelujoči na čelu z IMF - kljub priznanju nekaj napak in napačnih pričakovanj - še vedno trdijo, da druge poti ni bilo. Navsezadnje, grozeči bankrot ali izstop Helenske republike iz območja evra bi imel še veliko hujše posledice kot življenje po varčevalno-reformnih zapovedih trojke.
Podobna zgodba se je ponavljala, v manj dramatičnih okoliščinah še v drugih državah, ki so pozneje zaprosile za pomoč. Še prvi človek rešilnega ESM Klaus Regling je včeraj v Wall Street Journalu opozarjal, da je zavlačevanje z zaprosilom za pomoč normalna praksa. To da je skrajni ukrep, ko države res nimajo več na razpolago nobenega drugega vira financiranja in prosijo za pomoč druge države.
Druge krizne države evroobmočja so po dolgem oklevanju in zanikanju ugibanj o skorajšnji prošnji za pomoč le naredile usodni korak. Vsak od njih ima svojo zgodbo in velikokrat je bilo odvisno od njihove pogajalske spretnosti, kakšen varčevalno-reformni program so dobile. Ciprčani so dolgo zavlačevali in se najprej poskusili rešiti s pomočjo Rusije. Na koncu so bili pripravljeni privoliti kar v delno razlastitev manjših varčevalcev (do 100.000 evrov). Zagnan je bil vik in krik, odločitev je bila preklicana.
Irska razmeroma uspešno pluje s svojim programom in po njegovem izteku konec leta bi se utegnila vrniti na finančne trge. Razmeroma uspešno opravlja zahtevane naloge in kmalu se utegne postaviti na noge. Portugalska, obremenjena z dolgom v višini 123 odstotkov BDP, si prizadeva za olajšave v rešilnem programu, ker da bi nadaljevanje strogih varčevalnih ukrepov utegnilo zavreti rast. Španija je za reševanje bank dobila mehkejšo obliko rešilnega programa.
Z vidika Bruslja so naloge Slovenije bolj ali manj jasne. Zapisane so v maja objavljenih devetih priporočilih. Kdor bi sodili po pisanju mednarodnega tiska, je vprašanje slovenske prošnje za pomoč le še vprašanje časa. Po uradnih verzijah se bo položaj razčistil, ko se bo razkrilo, kolikšna je luknja v bankah in ali so vrata na finančnih trgih še odprta.
Tudi če bi Slovenija res šla v rešilni program, bi se o pogojih za pomoč iz ESM lahko pogajala. Toda: ključne naloge so že tako znane in jasne več časa. Da so javnofinančni odhodki previsoki in da predlagani proračun ni povsem v duhu bruseljskih priporočil, ni nobena skrivnost. Enako velja za državna podjetja in bančno katastrofo. Skratka, pogoje za veliko cenejša posojila iz ESM, bi vlada že tako morala uresničevati.
Zmedeno komuniciranje, ki še podžiga ugibanja, utegne tlakovati pot prerokbi, ki se uresničuje sama.
