Tiskane izdaje
Bruseljske institucije so pogosto tarča kritik, ker da poskušajo z direktivami in drugimi predpisi urejati vsako podrobnost življenja in dela v EU. Govori se o obsedenosti 23.000 uradnikov evropske komisije z reguliranjem.
Britanski premier David Cameron ima pogosto na muhi direktivo o delovnem času, češ, kaj je večji nesmisel kot urejanje tega, kdaj bodo delali zdravniki in medicinske sestre v naših bolnišnicah.
Legendarno pravilo o ukrivljenosti kumar sicer že nekaj let ne velja več, a njegova omemba populistom še vedno pogosto služi za diskreditiranje Bruslja.
Kakorkoli že, iz bruseljske evrokracije velikokrat pridejo na mize predlogi, ki utemeljeno vzbujajo sume in tudi vprašanja, zakaj sploh potrebujemo kakšne zbirokratizirane novosti. V zadnjih tednih je kar veliko prahu dvigoval predlog direktive o koncesijah, ki naj bi v očeh kritikov vodila k - privatizaciji oskrbe z vodo.
Da bi vodovodi lahko postali vir zaslužkov, če bi vodo iz pipe začeli obravnavati kot vsako drugo blago, so ugotovili že v razvpiti trojki (IMF, evropska komisija, ECB), ki pripravlja in nadzira varčevalno-reformne programe v kriznih državah. Tako je od Grčije in Portugalske zahtevala, naj za krpanje proračunskih lukenj in preprečevanje monopolov privatizirata več vodovodnih podjetij.
Komisija je predlog nove direktive pospremila s klasičnim leporečjem. Govorili so o krepitvi evropskega notranjega trga, spodbujanju gospodarske rasti, ustvarjanju novih delovnih mest. Ključna točka, ki od vsake občine zahteva objavo obvestila o podeljevanju koncesij za oskrbo z vodo v uradnem listu EU, je ostala bolj ali manj prikrita.
Težavno je, da bi na takih razpisih najbrž zmagovala predvsem velika mednarodna podjetja in da so dosedanje izkušnje s privatizacijo oskrbe z vodo na Portugalskem, Franciji in Britaniji bolj ali manj negativne. Obljubljene so bile nižje cene, na koncu ljudje plačujejo več.
Velika podjetja v lovu na kratkoročni dobiček ne investirajo v vodovodno omrežje, higieno nato najraje zagotavljajo kar s klorom. Greenpeace opozarja, da kakovost pitne vode v Britaniji pogosto sploh ne ustreza več evropskim predpisom.
In kako je nastajal predlog direktive, ki bi velikim korporacijam omogočila, da z dampinškimi cenami izrinejo majhna, komunalna podjetja? Kot so razkrili raziskovalni novinarji oddaje Monitor na nemškem ARD so bili v strokovnem odboru, ki je svetoval komisiji pri pripravi predloga, bolj ali manj le predstavniki multinacionalk, kakršna je Veolia, ki imajo očiten interes za sodelovanje v »privatizaciji vode«.
Ko je bil evropski komisar za notranji trg Michel Barnier pred televizijskimi kamerami soočen s seznamom strokovnjakov, se je izmikal konkretnemu odgovoru, češ, sam nisem izbiral članov skupine, a želel bi si, da bi bila skupina bolj uravnotežena.
Kot ključni branik pred vstopom multinacionalk v panogo, ki bi bi lahko v prihodnosti prinašala milijardne zaslužke, se je pokazal evropski parlament, predvsem poslanci iz Zelenih, ki so prepoznali prikrito namero komisije.
Po dolgih pogajanjih so dosegli kompromis, po katerem bodo klasična občinska vodovodna podjetja izvzeta iz direktive, ki bo pri podeljevanje komunalnih koncesij za storitve zahtevala evropske razpise.
Zagovornike nove ureditve na čelu z Barnierem še vedno pojasnjujejo, da bodo občine ostale avtonomne pri odrejanju meril za izbiro koncesionarja. Navsezadnje, njihov cilj naj bi bil zagotoviti večjo preglednost koncesij in preprečevanje korupcije...
