Fotoaparati na kilograme

Pred začetkom poletja sem se sprehodil po ljubljanskih trgovinah z zabavno elektroniko in fotografsko opremo. Zanimalo me je, kaj bodo prodajalci svetovali običajnemu malce nevednemu kupcu, ki potrebuje popotni fotoaparat.

Potrebujete nekaj žepnega ali ste pripravljeni nositi torbico? Če sem odgovoril, da imam raje »nekaj žepnega«, so mi predlagali žepni superzum. Če me ni motila torbica, so mi pokazali vstopni dslr z malce daljšim zumom. Pri superzumih nisem imel občutka, da je med priporočili prevladovala kaka blagovna znamka, saj so mi včasih ponudili panasonica, drugič sonyja ali nikona − odvisno od zaloge. Med dslr je bila izbira manjša, saj so mi skoraj brez izjeme priporočili nikona serije 3 ali 5.

Nikoli pa mi niso pokazali brezzrcalnika, čeprav je ta skupina fotoaparatov najbolj zanimiva prav za popotniško fotografijo.

Brezzrcalniki pri nas še niso pridobili opaznejšega tržnega deleža − kljub štirim letom hitrega razvoja. Podobno zadržani so kupci v ZDA in delu Evrope, nekoliko raje jih imajo v Veliki Britaniji, bolje jim gre le na Japonskem. Kaj preprečuje njihovo uporabo?

Prvi razlog so majhni marketinški proračuni, ki jih imajo slovenski predstavniki glavnih ponudnikov − Panasonica, Sonyja in Olympusa. Brezzrcalnikov ni na oglasnih plakatih in v katalogih velikih trgovcev. Edina izjema je bil nikon 1, ki je imel na začetku prodaje veliko reklamarske podpore, a se med kupci kljub temu ni prijel. Zato so tovrstni fotoaparati med uporabniki neznani.

Druga ovira je nesorazmerno visoka cena novih modelov, saj je že preprost brezzrcalnik z objektivom dražji od vstopnega dslr z objektivom (cene so v Sloveniji še višje kot na drugih evropskih trgih, kar je običajna cena majhnosti). Izbira dodatne opreme je manjša, za več denarja dobimo manj tehničnih zmogljivosti (počasnejše ostrenje ...). Zelo visoka je tudi »kazen«, ki jo plačujejo kupci novih fotoaparatov, saj cene starejših modelov zelo hitro padejo in tudi na rabljenem trgu nimajo večje vrednosti.

Tretja nerodnost je psihološka. Žepnike vse hitreje nadomeščajo mobilniki. Če si uporabniki spodobnega fotomobilnika zaželijo posebne fotografske naprave, jim mora ponuditi dodatno zmogljivost ali vsaj občutek »boljšega fotoaparata«. Brezzrcalniki ponujajo večja tipala od žepnikov in izmenljive objektive, a ljubiteljskemu uporabniku ne ponujajo enake »imenitnosti« kot dslr. Zato sta za lastnike mobilnikov in večino kupcev »pravega« fotoaparata bolj zanimiva superzum in dslr.

Kaj pa zahtevnejši fotografi?

Fotografski navdušenci včasih zmotno domnevajo, da imajo poklicni fotografi radi velike fotoaparate in jih poskušajo posnemati. Velika večina mojih poklicnih fotografskih znancev mi je povedala, da komaj čakajo lažjo, priročnejšo, manj opazno in vsaj približno enako zmogljivo alternativo težkim dslr, saj prenašanje desetkilogramske fotografske torbe ni poseben užitek. A za drugi fotoaparat raje izberejo zmogljivega žepnika - čeprav so zmogljivi brezzrcalniki danes že blizu njihovim željam.

Zakaj? Ker jih odvrne visoka cena, ki bi jo morali plačati za alternativni fotografski sistem, saj jim kljub majhnosti še vedno ne morajo v celoti nadomestiti dslr polnega formata (zaradi globinske neostrine, ostrenja in posnetkov v šibki svetlobi). Moti jih tudi nezdružljivost dodatne opreme in dejstvo, da brezzrcalnike ponujajo izdelovalci zabavne elektronike, ki ne poznajo fotografskih potreb in ne ponujajo enake uporabniške podpore kot uveljavljene fotografske znamke.

Zato se zdi, da so brezzrcalniki zanimivi le za ljubitelje »gedžetov« in tehnoloških novosti, ki so lahko po naključju celo fotografske. Kar je škoda, saj so lahko izjemno uporabni.

Z brezzrcalniki sem se začel spoznavati pred štirimi leti, ko sem v ZDA kupil rabljenega panasonica gf1. Kot pišoči novinar na potovanja nisem hotel jemati večje fotografske torbe in dslr, z žepniki pa sem imel zaradi velike globinske ostrine precej težav pri fotografiranju portretov. Po preizkusih in kritikah sem sklepal, da so inženirji z gf1 (standard m43) izdelali dovolj dober kompromis med majhnostjo in kakovostjo, da so ustregli mojim potrebam. Prvi dve leti uporabe sta potrdili, da se nisem motil, saj so bili posnetki z nekaj izkušnjami in poznavanjem omejitev čisto primerljivi s tistimi, ki bi jih ujel z dslr.

Panasonice sem uporabljal tri leta, nato sem kupil rabljenega olympusa em-5 (še vedno m43) in pred enim letom zamenjal m43 za nexa, ker sem hotel spoznati še drug brezzrcalni sistem (ostane mi še fuji). Nexa in sigmine objektive sem letos preizkusil na resnejši fotonovinarski nalogi v Rusiji, kamor nisem mogel vzeti »profesionalne« fotografske opreme, saj bi bila preveč opazna. Nakupna vrednost (malo rabljenega) kompleta je le malo presegla tisočaka, mala torbica ni tehtala dosti čez kilogram, zaradi nedolžno turističnega videza pa me ni nihče preverjal niti v Čečeniji. Izkušnja je bila zelo pozitivna, zato dvomim, da bom na pot še kdaj jemal dslr − tudi če mi ne bo treba paziti na težo in neopaznost.

Podobnih razmišljanj in izkušenj je med fotografi in blogerji vse več, a zgolj pozitivne izkušnje še ne morejo spremeniti navad fotografskih potrošnikov.

Ko bodo začeli proizvajalci za tisočaka ponujati zmogljiv brezzrcalni komplet, ki bo tehtal manj kot kilogram, bodo postali ti fotoaparati zelo zanimivi za zahtevnejše popotne fotografe. S pravo ceno utegnejo prepričati uporabnike dslr, ki so doslej za drugi fotoaparat izbirali zmogljive žepnike. Če bodo cenejši od vstopnih dslr, bo morda odpadel pomislek, da za »manj denarja dobim večji fotoaparat«. Jasnejše oznake modelov bi zmanjšale sedanjo zmedo in olajšale izbiro brezzrcalnika za osnovnejšo ali zahtevnejšo uporabo.

Vendar vztrajanje pri nerealnih cenah zadnjih novosti kaže, da se ponudniki v zadnjih letih niso ničesar naučili. Zato bodo brezzrcalniki verjetno še kar nekaj časa ostali niša za fotografske specialiste, ki si bodo opremo poceni nakupili na rabljenem trgu.