Dobro jutro: Gobje cesarstvo

Tam se gnetejo, kuhajo na soncu, živi sežigajo, namakajo se v topli brozgi in vegetirajo. Ma kaj počnejo v tisti slani vodi, ki še za čevlje ni dobra, in po njej tako pogosto rada plava trava! Da o ubijalskih meduzah, belih morskih volkih, o rekah Pad in Po, niti ne govorim!

Oni so obstali v dolgi koloni navzdol, mi smo se hahljali in se vozili po skoraj prazni cesti navzgor. Oni so z vsakim kilometrom vse težje dihali, mi pa smo komaj čakali, da zviznemo nekam nad 1500 metrov. Na višini 1763, ob majhnem jezercu, so v petih minutah nastopili odrešitev, pozaba, nirvana, zehanje, sladko brezdelje.

Nehote smo se znašli sredi gobjega kraljestva. Okoli nas na stotine gob. A kaj, ko smo taki diletanti, da komaj ločimo gobo od spužve. Znanec, član gobarskega društva, mi je zaupal, da pri njih poznajo 1354 vrst gob. Na spletu sem našel seznam 70 zagotovo smrtnih. In kaj zdaj? Naj to gobje kraljestvo zaradi take malenkosti prepustimo propadu?

V eno košaro zlagamo tiste »sigurne«, v drugo dvomljive. In potem z dilemo zavijemo do koče na jasi, kjer sedijo stari avstrijski Štajerci: Kaj je ta – karželj, mušnica ali jesenska kučmica? Nekaj so nas (v zelo štajerskem dialektu) vihravo prepričevali, a narečja nismo razumeli. Gobe smo jim prepustili in si umili roke. Ampak mi smo si sredi kičastega štajerskega pogorja potem privoščili slastne sveže lisičke, marele in štiri jurčke.

Kakšno razkošje, če loviš tune, mečarice, mahi-mahi, lice, ali pa če polniš košaro s takimi gozdnimi krasoticami. Še posebno, ker veš, da hodiš po robu in kot diletant nikoli nisi stoodstotno prepričan, če morda nisi »odstrelil« kakega vražjega gobana. Kolegu v Bohinju sem jih nekoč že prinesel nekaj. Od takrat se vedno izgovori, ko ga vabim na večerjo. Pri škarpenah nikoli ne veš, kako strupene so.