Guverner ne mara knjig

Nabi Daniel je prijetna ulica: ko stopite z vlaka, prečkate trg pred postajo in se obrnete desno, proti morju. To je najkrajša, a morda najzamudnejša pot. Ob njej se namreč vrstijo stojnice s starimi knjigami.

Popravek: so se vrstile. V petek zjutraj so se nad stojnice namreč spravile varnostne sile in jih odstranile. Menda je tako ukazal novi aleksandrijski guverner Mohamed Ata Abas. V svoj guvernerski program (če imajo egiptovski guvernerji program) je menda zapisal, da se bo boril proti tistim, ki na črno delajo kot ulični prodajalci in kazijo podobo mesta. Fotografije, ki so v petek zaokrožile po spletu, niso dajale tega vtisa. Na njih je bilo videti knjige, ki so ležale po tleh, prevrnjene stojnice in obupane prodajalce. Aleksandrija je bila, takole na prvi pogled, precej skažena.

Po internetih se je govorilo, in to ne preveč potiho, da je to guvernerjeva kazen za mesto, ker se je v zadnjih mesecih od svojega tradicionalno pro-islamističnega (celo salafističnega) stališča obrnilo proti sredini in se celo naslonilo na stari, islamistom nenaklonjeni naserizem. (Spomnite se rezultatov prvega kroga predsedniških volitev: v Aleksandriji, mestu, ki je preko strankarskih list na šestnajst sedežev, ki so mu pripadali v zdaj že pokojnem parlamentu, izvolilo enajst islamistov, je trenutni egiptovski predsednik Mursi dobil komaj polovico glasov kandidata Hamdina Sabahija. To mora boleti.)

V petek ulica Nabi Daniel ni bila tako zelo prijetna: uradniki so se izgovarjali, da »red mora biti« in da so pravila enaka za vse. Kar bi bilo vse lepo in prav, če ne bi prizadeti zatrjevali, da so imele lastniki porušenih stojnic vse potrebne dokumente. In če ne bi bilo vsem jasno, da so v mestu v zvezi z dovoljenji hujši problemi, kakor je nekaj stojnic (menda devet od približno petdesetih), ki prodajajo stare knjige. Oglasili so se bralci. Oglasili so se državni uradniki. Oglasili so se kupci, ki si lahko privoščijo samo stare knjige, novih pa ne. Oglasili so se tisti, ki stojnice obiskujejo zato, ker je sistem javnih knjižnic v Egiptu pošastno slab. (Razen fantastične nove Bibliothece Alexandrine so splošne in študijske knjižnice prava mora; nekoč sem se hotela vpisati v Veliko kairsko knjižnico, pa me še zdaj kar srh spreleti, če se spomnim na to.) Morda bodo ti glasovi in zahteve dovolj, da se bo v kratkem vse uredilo.

Vendar ta trenutek nihče ne ve, kaj se bo zgodilo s stojnicami. Kajti nihče zares ne ve, kako se boriti proti ljudem, ki ne marajo knjig.