Tiskane izdaje
Ena prevladujočih sintagem v medijskem prostoru danes je tista o vznemirjenih finančnih trgih. Trgi so živčni, trgi so panični. Trge nenehno nekaj skrbi in vse, kar hočejo, je da bi bili spet pomirjeni.
Kot je moč razbrati iz teh zapisov in izjav, so finančni trgi zelo občutljiva entiteta. Ob najmanjši peripetiji ali zgolj govorici podivjajo. Zadošča, da premier ene najmanjših evropskih držav nekaj izjavi – pač v žaru trenutka – in že so finančni trgi v hudi stiski. Prav tako lahko pričakujemo njihovo burno reakcijo, če zlatega fiskalnega pravila ne bomo zapisali v ustavo.
Kar preseneča je, da – vsaj tako se zdi – doslej še nihče ni dojel, kaj nabor opisanih simptomov pomeni. Ni potrebno biti strokovnjak, da bi v teh prekomernih reakcijah, nepredvidljivosti, neobvladljivosti prepoznali primer hude histerije.
Kot je znano, je bil ta koncept precej časa rezerviran za psihoanalizo, natančneje, za histerične subjekte, ki so se znašli na kavču Sigmunda Freuda. Očitno danes, ko spektakularnih simptomov Freudovih prvih pacientov v klinični praksi ni več zaznati (vsaj ne v prvotni obliki), so se klasične histerije navzeli finančni trgi.
Morda gre prav dejstvu, da finančnim trgom še nihče ni postavil prave diagnoze, pripisati, da je njihovo zdravje šibko in se še rapidno slabša. Še več – in zelo skladno z naukom psihoanalize - prekomerna pozornost, ki jo ekonomske in politične elite namenjajo finančnim trgom, strah in panika pred njihovimi prekomernimi reakcijami, zadeve samo še poslabšujejo.
Obratovanje s histeričarkami terja povsem drugačen pristop. Histeričarka mora vedeti, da je ljubljena in sprejeta, nikakor pa ne sme dobiti občutka, da se je drugi bojijo in da je kraljica določenega področja ali da vlada celim populacijam. Blago šeškanje, tj. postavljanje mej, ponavadi pri histeričarki napravi čudeže. Ko je postavljena v okvire, ki jih kljub navideznemu nasprotovanju terja od določene instance vednosti in integritete, sijajno funkcionira in cveti.
Tako bi vsem finančnim trgom, pa tudi vsem, ki so se histerije nalezli od njih, svetovala, da se usedejo na kakšen kavč ter poskušajo najti malo miru s pomočjo kogarkoli, ki jih je pripravljen našeškati. Medtem pa bomo ostali – ničesar krive žrtve vsesplošne histerije ekonomskih in političnih elit – poskušali čim bolj uživati v družbi svojih lastnih simptomov, precej bolj simpatičnih, predvsem pa manj destruktivnih od teh, ki jih producirajo finančni trgi.
