Tiskane izdaje
Glede na dolgoletno obsedenost z zimskimi, po domače svinjskimi bučami, težko izdvojim le par stvari, ki se mi zdijo genialne, ko gre za te plodovke in hortikuharijo. Na prvem mestu je to vsekakor buča Futsu Kurokawa ali Black Futsu. Stara buča je to, ki zgodovinsko sega v obdobje kdo ve katere japonske cesarske dinastije, ampak brez skrbi, seme se dobi tudi pri nas. Ta mi je nekoč po pomoti zašla v usta surova - in me osupnila s sijajnostjo okusa. Če vam je všeč surov korenček, bi zanesljivo cenili okus te buče - le da je boljši, bolj kompleksen, saj ob pazljivem poskušanju zaznate tudi priokus svežega lešnika ter kostanja. Seveda tistega naravnost izpod drevesa, surovega, ki ste mu prej z veliko volje in potrpežljivosti sneli mehko kožico. Buča v več mesecih, kolikor zdrži skladiščena, doživi tudi stilsko preobrazbo: od črno-zelene se spremeni v jantarjevo - in takrat je tudi skrajni čas, da se jo porabi. Mi ne kompliciramo: olupimo jo in rezine pečemo v pečici ter postrežemo k mesu.
Druga genialna stvar se mi zdi naše bučno olje, od minule srede registrirano pri Evropski komisiji - kot petnajsti slovenski prehrambni izdelek z eno od označb, geografsko, označbo porekla ali kot zaščitena tradicionalna posebnost. Vedno se spomnim nekega znanca iz ZDA, ki smo mu morali pošiljati iz Slovenije tri stvari, na katere se je navadil, ko je kot gostujoči profesor predaval na eni naših fakultet: čokolado milka, Unionov ledeni čaj in bučno olje. Kolega, ki je pred leti na Dunaju delal intervju s pevcem skupine REM Michaelom Stipeom, pa se spominja, da je ta ves čas spraševal po - bučnem olju. Toliko o seksu, drogah in rokenrolu.
Slovenci imamo seveda svojo avtohtono sorto buče, imenovano golica, ki je izredno pomembna zato, ker semena nimajo trdih luščin, ampak samo nekakšno celofansko prevleko, kar bistveno olajšuje tehniko pridobivanja bučnega olja. Nismo pa edini; buče z golimi peškami poznajo tudi drugod, pri imenu pa so bili nekateri še bolj elegantni. Prav rada bi vedela, kdo se je spomnil sorto buče z takšnimi semeni imenovati Lady Godiva.
Ko pa smo pri genialni embalaži, kot so semena brez lupine, pa seveda na morem mimo buče špagetarice. Nezahtevne stvarce, tudi na pogled nič posebnega - razen, kot sem že rekla, lepe žareče rumene barve. Ampak pripravnost in vsebina paketa je pa neverjetna: ta buča ima meso v obliki naravnih špagetov, po Barillini lestvici nekje debeline okrog 2. Pripravi se jih tako, da celo bučo kuhate v vodi (odvisno od velikosti in od tega, ali imate raje temeljito ali blago kuhano), jo prepolovite in z žlico preprosto izbezate na krožnik neverjetno količino naravnih bučnih špagetov. Z nekaj klasične omake, kot bi jo dali katerim koli testeninam, je to fantastičen obrok.
In še zadnja stvar, ki jo res cenim pri bučah: Ruth Podgornik Reš. Prav zdajle se sicer drevi nekje po pragozdu v Braziliji. Saj niste mislili, da bo Spartatlon, ki ga je pretekla lani, njena zadnja ekstemistično tekaška preizkušnja. Ruth je skupaj s sestro Matejo napisala knjigo o bučah, od koder sem izčrpala večino stvari, ki jo o tej zelenjavi vem. Doma pa vsako leto vložijo na stotine kozarcev patišonov, majhnih bučk v obliki rožic, ki za svetlobna leta presegajo vso vloženo zelenjavo, kar sem jo kdaj srečala.
Priznati morate, do so buče res dinamično polje: začeli smo z japonskimi cesarskimi dinastijami končali v brazilski džungli, pa hkrati ves čas ostali v kuhinji.
