Tiskane izdaje
Listam svež ponatis prekrasne knjige Okusiti Slovenijo in se čudim. Med 181 jedmi iz 24 slovenskih gastronomskih regij je le ena, ki ima v imenu jabolka: jabolčni štruklji.
In ker profesorju Bogataju čisto zaupam, da so tu res le jedi, ki imajo najgloblje korenine v Sloveniji, vzamem v roke drugo knjigo, prav tako svežo - zbirko receptov, ki so jih slovenski osnovnošolci odkrili v spomladanskem tekmovanju v avtohtoni kulinariki. Tu so otroci zastavili nekoliko širše in je "zadetkov" nekaj več - ampak ne veliko. V glavnem pa gre za razne vlivanke, večinoma v kombinaciji s koruzno moko. Tu najdem tudi jabolčni zavitek, ampak ga hladnokrvno preskočim, glede na njegov najmanj srednjeevropski izvor.
In že potegnem sklep: večina jabolk na Slovenskem se je pojedla kot namizno sadje, drugo je šlo najbrž v jabolčnik, tretje, kar je ostalo, pa v razne preproste recepte, kot so čežanice in vlivanke, v glavnem sadno-močnate kombinacije.
Kultni recept mojega otroštva so bili makaroni z jabolki, ki niso nič drugega kot prgišče testenin, prelitih z jabolčno čežano. Jedli smo jih mlačno; ne prav radi in ne z velikim odporom.
V tridesetih letih, potem ko sem dobila svoje otroke, sem recept nekoliko nadgradila. Čežane so bile vsaj v času, ko sta bila dojenčka, na dnevnem redu in sicer narejene večinoma iz bobovcev, trpkih, dokaj neužitnih udomačenih jabolk. Od februarja naprej, ko je zmanjkalo vsega drugega, pa smo iz pragmatičnih razlogov vedno znova začeli odkrivati v njih neke nove "kvalitete" in jih množično porabljati. No, pa saj v tem času so se nekako kar naredila, ta kultna jabolka slovenskega podeželja.
Otroka pa teh čežan vseeno nista marala, zato sem morala prilagoditi recept; okus sem namesto s cimetom in belim kristalnim sladkorjem začela popravljati z javorovim sirupom - pa še slabe vesti zaradi tega nisem imela, ker je v njem ogromno kakovostnih snovi. Tudi ta jed je potem za nekaj časa z našega štedilnika izginila, saj ni, da bi otroke silil s kašicami tudi po tem, ko niso več dojenčki.
Zdaj pa so se jabolka vrnil v kuhinjo.
Hči se med vikendi redno spomni, da je gurmanka in obtožujoče zavrta vame z vprašanjem, kaj bo danes posebnega za večerjo. Tako sem včeraj v paniki in brez ideje že v temi tekla na vrt in nabrala tri jabolka. Gorenjske voščenke. Slovensko avtohtono sorto. Edina, ki so se zaradi žive rumene barve še videla v temi.
Olupljene in nastrgane sem jih spekla kot izboljšano inačico klasičnega belgijskega recepta Beignets aux pommes, blazinic z jabolki. Namesto da bi jabolka lupila in potem z muko izrezovala peščišča, kolobarčke namakala v testo in obupano opazovala, kako med cvrenjem vse skupaj razpada, sem se lotila peke časovno učinkovito. Jabolka sem nastrgala, zmešala z moko, riževim mlekom, nekaj žlicami mletih lešnikov, da je bolj za "na zob" ter palminim sladkorjem. Mehko zmes sem zajemala z veliko žlico in jo spuščala v olje. Nastajali so simpatični ocvrtki, podobni majhnim dunajskim zrezkom. Posuti s sladkorjem v prahu so bili na meji imenitnega.
Roko bi dala v ogenj, da bosta tudi moja otroka nekoč svojim otrokom pripravljala take in drugačne (še izboljšane) jabolčne jedi in bila priča temu, kako se iz otroškega nezanimanja, včasih celo odpora, jabolka povzpenjajo visoko na lestvici nostalgičnih gastronomskih ljubezni.
Prav zato me je tako iskreno presenetilo, da imamo tako malo pravih domačih jabolčnih jedi. Ker, če kaj, se mi zdi jabolko sinonim za dom.
In imam tudi dokaz: vedno, kadar sem šla za nekoliko dlje časa v tujino, v kake eksotične kraje, sem prvi teden dobesedno požirala razne duriane, mangostane, ličije in drugo, česar se po imenu niti več na spomnim. Nekako po štirinajstih dneh, pa sem si brezglavo zaželela - navadno jabolko. In bila vse srečna, ko sem ga kje lahko kupila, čeprav so ponavadi v deželah, kjer so bolj eksotika, jabolka draga kot žafran.
Včasih je treba malo kombinirati s tujim, da se spomniš, kako dobro je tvoje domače: pa naj bodo to belgijski recepti ali popoldne na tržnici v Bangkoku.
