Filip je s takim zanimanjem gledal nek film, da je pritegnil moje zanimanje. Sedla sem k njemu na kavč, da spoznam, kaj dandanes gledajo petletniki. Kdo pravi, da so danes otroci plitki. Popolnoma zamaknjeno je gledal Ljubezen v času kolere. Sine je naredil prvi korak h Gabrielu Garcii Marquezu. To me je tako presenetilo, da sem obsedela in sva skupaj gledala naprej. Čudnost tega družinskega trenutka je dopolnil dialog v filmu. Fant stoji v mračnem tropskem patiu. V zgornjem nadstropju, skrita v senci noči, njegova ljubljena. Fant jo prosi, če bi postala njegova žena. Da, šepne ljubljena, postala bom tvoja žena, »samo če mi ne bo treba jesti jajčevcev«.
Ah, kakšna si, ljubljena. Mi jih imamo pa tako radi. Letos obiramo fantastično letino jajčevcev, s katero se ves čas šopirim. Pozimi sem nakupila semena desetih različnih sort, kajti jajčevci moj večni izziv. V mojem primitivnem načinu pridelave sadik, na okenski polici, so mi vedno slabo kalili, se počasi razvijali in sploh kazali malo volje do življenja. Pravzaprav so v velikost, primerno za presajanje na vrt, sadike zrasle takrat, ko so jih drugi že zdavnaj obirali. Ampak ne letos; letos smo delali po knjigi. Že januarja sejanje, redno preverjanje vlažnosti, potem pravočasno sajenje na črno folijo v vrtu. In, voila, zdaj ne vemo, kam bi z njimi.
Sem pa odkrila nekaj fantastičnih novih sort. Najbolj sta me navdušili Janko in Metka, Hansel in Gretel, s plodovi, malo večjimi od moškega palca, ki se v grozdih obešajo z rastline − eni črni, drugi beli. Letos so mi prvič uspeli tudi kultni Ping Tung, pravzaprav najpomembnejša sorta vzhodne kuharije z jajčevci. Dolgi, tanki, neverjetno lepe barve in predvsem blagega okusa. Takega, ki ne potrebuje nobenega predhodnega soljenja. V spomin na enega od potovanj po daljnem vzhodu sem posadila tudi dve laoški sorti, ki pa nista izpolnili pričakovanj. Na orjaški rastlini so le po dva ali trije majhni plodovi. Posadila sem tudi jajčevce sorte Ornamental, ki rodijo snežno bele plodove v velikosti jajca. Žal s kot kamen trdo lupino. Zdaj šele razumem apologetski zapis, ki so ga poslali skupaj z vrečko semen: da jih ljudje pogosto uporabljajo za dekoracijo in nanje slikajo obrazke, na primer. Prav ti, majhna bela jajčka, ki na prvi pogleda delujejo malodane izumetničeno, da ne rečem gensko spremenjeno, bi utegnila biti od vseh našteti najbolj starodavna. Prvi jajčevci, ki so recimo iz Evrope prišli v Ameriko, so bili prav taki - in od tod se jih je tudi prijelo ime eggplants. Če se je slučajno kdo čudi, kakšno povezavo imajo veliki vijolični valji z jajci.
In uporaba? Sem velik ljubitelj jajčevcev in na njihov račun vsako poletje shujšam, ker sem sposobna dan za dnem natepavati isto jed: jajčevce s skušo in paradižnikom. Recept je eden tistih, ki imajo ljubko oznako »enostavna priprava, 15 minut dela«. Torej: vzamete en jajčevec, ga narežete na dve centimetra velike kocke in popražite v dobrem oljčnem olju. Ko so kocke privlačno pečene z vseh strani, dodate na enako velike koščke narezan domač mesnat paradižnik. Izberite volovsko srce. Sama se z lupljenjem absolutno ne ukvarjam, če vas moti, ga poparite in slecite kožo. Ko se paradižnik nekolik razpusti, dodajte ribo iz konzerve. Sama sem dodajala skušo v paradižnikovi omaki brez konzervansov, ki je zdaj začuda v trgovini ne najdem več. Uporabna pa je skoraj vsaka riba, le dobro je, da ni mastna. Na koncu še velika količina drobno narezanega česna in peteršilja, nekoliko soli in sveže mletega popra. Ob tej jedi gre imenitno riž, še najbolje lepljivi, azijski, ki ga lahko valjate v kroglice. To je odlična, nizkokalorična jed, ki je dejansko pripravljena v petnajstih minutah.
Jajčevci v kuhariji prenesejo različno družbo, ker pijejo kot goba in zato posrkajo okus iz okolice, ki jih, če so mladi in brez svoje lastne grenkobe, prevzame. Brala sem recimo hudo avantgarden recept za jajčevce v jabolčni piti. Menda na koncu nihče ni vedel, da ne gre za kako eksotično vrsto jabolk. Z ribami, tako kot jaz, jajčevce na primer strežejo tudi v Aziji.
In zato lahko, če sem literarno začela, tudi literarno končam. Tudi tu si zamislite magično-realistično atmosfero. S prijateljico sva sedeli na rečnem bregu v enem najlepših mest na svetu, Luang Prabangu v Laosu. V nekakšni okrepčevalnici. Nad nama so po bambusovem mostu v gosjem redu šli budistični menihi s svojimi črnimi dežniki. V dolgih čolnih so se po reki vozili ribiči, med kamni so z repki prijazno migali pupki. Na bregu je šuštel bambus. Naročili sva obed. Jaz nekaj, kar sem prepoznala po imenu, prijateljica nekaj, kar je znala pokazati s prstom v meniju. Prinesli so ji jajčevce z ribjo pasto. Res eksotično, še posebej ko veš, da so jajčevci surovi, ribja pasta pa so v bistvu gnile ribe. V Laosu jo delajo tako, da imajo ob vhodu v hišo velik lončen vrč in vanj mečejo vse, kar nalovijo, pa se v kuhinj ne da uporabiti. Po kakih dveh letim ima fantastičen okus, so naju prepričevali.
Ta obrok se je končal takole: ob reki Nam Khan je sedela in, se mi zdi, skoraj jokala.