Hortikuharija: Super. Hrana.

Jesti sem jih začela tako, kot je prav: za zajtrk v družinskem krogu. S pirinimi kosmiči, domačim medom, bio jabolkom in sojinim jogurtom. Občutek je bil odličen, zdrav – razen tega, da se mi je goji neprijetno zatikal v zobe in sem si jih morala ves čas trebiti.

Pred časom sem še v časopisu, v našem Nedelu, prebrala, da se kljub krizi povečuje prodaja različnih prehranskih dodatkov, superhrane, skratka vsega, kar diši po zdravju, boljšem življenju ter lepšem videzu. Za vsak nakup smo sicer pripravljeni porabiti manj denarja, o tem več časa razmišljamo – le pri tem se očitno ne ustavimo. Lahko samo potrdim. V zadnjem času sem za slajenje jutranje kave v celoti prešla na stevijo, od prehranskih dodatkov pa jem tudi alge. Ampak brez fanatizma. Če imam, jem, če nimam, se ne sekiram. Preden prehranski strokovnjaki udarijo z opozorilom, da prehranski dodatki niso nadomestilo za zdravo in uravnoteženo prehrano, naj povem, da razmeroma zdravo jem in se veliko gibljem, pa tudi niso še zrasle čudežne jagode, ki bi jih bila pripravljena zamenjati za domače jabolko, ki ga utrgam naravnost z drevesa v zgodnjem poletnem večeru. Kljub temu vedno več časa preživim pred tistimi policami v trgovini, ki obljubljajo zdravje in izboljšave. Celo med tistimi sem, ki kupujejo čaje, ki ti že z imenom povedo, kako se moraš počutiti: za srečo, umirjenost, za lep večer ...

V bistvu sem ljubiteljica "superhrane", priznam. Pa ne zato, ker bi mi izboljšala zdravje. Nisem namreč še naletela na raziskavo, ki bi pokazala, da resnično deluje, tudi v realnem življenju, ne le in vitro – razen če bi vse goltala v takih količinah, da za drugo hrano sploh ne bi ostalo prostora. Superhrano, in marsikaj drugega novega, kar dobivamo na mizo, cenim zato, ker nam vsaka po svoje lahko da misliti in tako odkrijemo marsikaj novega. Ker si moramo zaradi nje oblikovati stališče do stvari, ki niti niso del našega vsakdanjika, so pa del vsakdanjika planeta.

Kvinoja, na primer. Veliki hit, brez nje zvezdnica Gwyneth Paltrow nekaj časa sploh ni mogla živeti, kot berem. Brezglutenska alternativa pšenici z boljšim razmerjem med beljakovinami in ogljikovimi hidrati, jo cenijo občudovalci. In zgodba, zaradi katere je zanimiva: ker je zahodnjaki nenadoma porabljamo tako veliko, ji je zrasla cena, tako da si je ljudje v Latinski Ameriki, ki od nje živijo že stoletja, ne morejo več privoščiti. Superhrana je lahko odličen povod za razmislek o tem, kakšen vpliv ima potrošnja zahodnega sveta na tiste, ki se borijo za obstanek.

Čija. Pet- do osemkrat več maščobnih kislin omega 3 ima na gram teže kot losos, znan kot ena prvih superhran. Ampak, je mogoče naenkrat pojesti toliko teh drobnih semen, da bi odtehtala velikost ribjega zrezka, se sprašujejo strokovnjaki? Po drugi strani je vseeno dobro, da malo izvemo tudi o tem, kaj naše telo res rabi: kaj počnejo antociani s prostimi radikali, kaj v sadju in zelenjavi bi lahko znižalo krvni pritisk, kaj je v resnici s hranilnimi vrednostmi v živilih, iz katerih si pripravljamo hrano. Zakaj so maščobne kisline omega 3 dobre.

Ali pa goji. In ta primer mi je najljubši. Prvič sem posušene jagode, ki se jim po slovensko reče navadna kustovnica, že dolgo let nazaj jedla v neki hipijevski kolibi na pacifiški obali Kostarike. Potresene po bananovem kolaču s smetano. In vsakič, ko jih jem, pomislim, kakšno srečo imam; superhrana v taki obliki je stvar bogatega zahodnega sveta. V zahodni civilizaciji imamo čas in priložnost, da se ukvarjamo z odkrivanjem in preštevanjem koristnih snovi v stvareh, ki so jih domačini na raznih koncih sveta stoletja čisto normalno uporabljali v vsakodnevnem življenju. In to me navda s hvaležno ponižnostjo. Mnogo jih je namreč, ki ne rečejo superhrana, ampak: »Super. Hrana,« takšno pomanjkanje tolčejo. Vsak goji, ki me na to spomni, je dober.