Hrvaška v mojem očesu: Masovke za javnost

»Dobrodošel nazaj,« sem se dokaj nekulturno zadrl z druge strani ulice proti Branku, izkušenemu Zagrebčanu, ki je kar dva meseca preživel v hišici ob morju. No, ni njegova, ampak od znanke, ki na morje, tam nekje na srednjem Jadranu, sploh ne hodi več, ker se ji, kot menda sama zatrjuje, »sploh ne da več ...«

Branko je dvignil roko in me z njo povabil na kozarček pogovora. Beseda je dala besedo, malo o tem, kako sem jaz preživljal svoje počitniške dni, kako on in tako v krog.

No, pa mi je kaj hitro prijavil, kako je pravzaprav še kar utrujen od počitnic, saj je moral pomagati »nekemu članu ožje družine«, ki je pripravljal veliko zabavo ob rojstnem dnevu. »Ah, prišlo je kakšnih 30, morda 40 njegovih prijateljev, pa smo malce pekli, se malo pogovarjali in tako ...« Pa mi radovednost le ni dala miru in sem ga moral vprašati, zakaj toliko ljudi ... Ni veliko okolišal ampak mirno dejal, »da tako pač mora biti, saj so bili na kupu vsi, no, vsaj večina znancev in prijateljev«.

Čez dve ali tri ure sem sedel v enem od zagrebških lokalov in čakal na nekoga.

Med čakanjem sem se dokopal do revije, s katere naslovnice se mi je smehljala velika hrvaška zvezda, ki ima hude težave s srbskim očetom njenega otroka ... Zadevo sem preskočil, ker se mi ljudje, ki se skozi medije prepirajo zaradi skrbništva nad otroki zdijo − milo rečeno − butasti, neresni in vrhunsko otročji.

Me je pa v nadaljevanju pritegnila novička, kako se je ena od nekdanjih hrvaških misic kdobisivedelkateregaže izbora minulo soboto poročila. »Ja, fajn,« sem si zabrundal in še enkrat pogledal fotografijo novopečene gospe. Pod fotografijo je še pisalo, kako je bila poroka super in sploh in oh, navsezadnje tudi zato, ker je šlo za »tradicionalno poroko, na kateri se je zbralo 400 povabljencev. »No, še enkrat fajn,« sem si dodatno vnovič zabrundal, ter pomislil na Branka in njegovo družinsko roštlijado s 40 prijatelji ...

Od kod ljudem volja in potreba, da na intimna slavja vabijo toliko povabljencev, sem se vprašal in pogovor o tem nadaljeval zvečer, ko sem imel možnost in priložnost sedeti med dvema Marijama. Eno, znano hrvaško gledališko igralko, in drugo, znano slovensko novinarko, katere ožja specialnost je zdravstvena problematika. »Kaj se čudiš? Moja znanka je za osmi rojstni dan svojega sina pripravila zabavo za 50 povabljenih otrok ... Saj nisem povsem prepričana, če je sploh vse poznal, ampak vseeno,« je prijavila hrvaška Marija. Njena slovenska soimenjakinja pa je le pridodala, da tako pač je in da najbrž pomoči zoper to ni.

»Kaj pa denar,« sem naivno pripomnil.

»Butelj,« sta mi skoraj v en glas odvrnili obe Mariji in za zapik, spet skoraj v en glas dejali, da v takih primerih denar ni pomemben, pomembno je, da se o vsem skupaj dolgo, res dolgo javno govori.

Pa naj bo to na vasi ali v mestu. Za položnice, vsebino hladilnika in nove čevlje bomo pa že nekako ...