Tiskane izdaje
Ne vem, ali je to v redu, vendar si ne morem kaj. Dve knjigi prebiram; eno zaradi Zagreba, in njenih meščanov, napisal jo je Zvonimir Milčec, njen naslov je V zagrebškem dopoldnevu, s podnaslovom, da smo se pač rodili »v napačnem času, saj smo bili za vojno premladi, za košarko pa prestari ...«, druga je knjiga Ildefonsa Falconesa Fatimina dlan; o fantu, razpetem med dve veri ...
Pa saj to niti ne bi bilo nič kaj nenavadnega, če ne bi oni dan, nekje v »moji dolini na Britanskem trgu« beseda nanesla tudi na knjige.
»Hrvati slabo beremo,« je dejal moj sogovornik in dodal, kako je nekje prebral o neki raziskavi neke organizacije, ki je pokazala, da kar tretjina hrvaških učencev sploh »ne bere« knjig, dobra polovica jih »bere, ker pač morajo brati«, za kar 80 odstotkov vprašanih pa branje »sploh ni hobi«.
Ko smo iz lokala zrli skozi okno ter stresali besede, so se iz avtobusa, ki ima le nekaj metrov stran postajališče, vsuli učenci, ki so nato pot nadaljevali mimo našega »debatnega kluba« navzgor po ulici proti eni od številnih šol. »Hm,« je zabrundal izkušeni Zagrebčan Branko, »saj ni nič nenavadnega, da toliko in toliko učencev sploh ne bere knjig.
Poglejta, saj vsi zrejo v tiste potujoče ekrane, še na cesto ne gledajo več, pa slušalke v ušesih ... Mah, kot da bi imeli plašnice. Daj, Vera, ponovi vajo,« je še dejal.
In ko je že izgledalo, da smo čez knjižno debato postavili križ, je Branko (bržkone je razmišljal debelih šest minut, medtem, ko sva midva z drugim sogovornikom nekaj premlevala o drsenju Hrvaške v gospodarski prepad in še globlje, kot se je izrazil moj sogovornik) od nekod privlekel zgodbo iz zagrebškega naselja Prečko.
Tam sta se Marko in Ivona odločila ustanoviti knjižnico na prostem. V parku! Odprta (in pokrita, da se karkoli pač ne zmoči) je 24 ur, vse dni v tednu ... Menda sta zamisel dobila v Londonu, kjer vse več zapuščenih telefonskih govorilnic spreminjajo v knjižnice. No, Marko in Ivona sta se odločila za domači park. Na določeno mesto vsak lahko prinese knjigo, ki je ne potrebuje, jo doda na police, si sposodi drugo, ki mu je všeč in tako v krog. Za zdaj se je menda nabralo že kakšnih 50-60-70 knjig, je dejal Branko, ki je dodal, da se knjižnica imenuje Prosta knjižnica Franz. Menda, je še dejal, ker naj bi bil to spomin na njunega dedka.
Potem sem se spomnil, da je te dni bilo nekaj zanimivega s področja »knjižničarstva« tudi v »deželi z lepim imenom in vse bolj čudnimi ljudmi«. Ko sem dobil besedo, sem mojima »debatnima« partnerjema povedal, kako je »tam, pri nas,« delovala tako imenovana Živa knjižnica. Deluje pravzaprav tako kot običajna knjižnica, le da si namesto knjig lahko izposojate ljudi. Od pokrite muslimanke, trans spolne osebe, ozdravljenega narkomana do mlade Romkinje z Dolenjske, nekdanjega zapornika in celo do darovalke organov ...
Kompanjona sta seveda poslušala moj ekspoze z odprtimi usti. »Aja ... Ali naj imam nekdanjega zapornika na nočni polici dva dni? Hm, žena pa pokrito muslimanko? Ej, moj Slovenac, pa od kod jemlješ te zadeve,« je dejal Branko in mi nekako le dopustil, da sem še povedal, da je projekt Živa knjižnica sicer razvila danska mladinska nevladna organizacija Ustavi nasilje leta 2000, v Sloveniji so projekt prvič organizirali leta 2007, letos pa je potekal v šestih krajih po vsej deželi z lepim imenom in vse bolj čudnimi ljudmi.
Ko sem zvečer premleval uspehe in neuspehe tistega dne, nisem imel prave volje za prebiranje mojih knjig. Tako kot V zagrebškem dopoldnevu sem tudi Fatimino dlan z moje nočne omarice raje prihranil za jutri.
