Tiskane izdaje
Prav prijetna sobota je bila. Odločitev, da jo mahnem na osrednjo zagrebško tržnico (Dolac) že navsezgodaj, tudi ni bila nič slabša. Takisto odločitev, da bi ta dan kuhinjske lonce »zamazal« z ribo, vonj po morju pa »razširil« bo bližnji in daljni okolici.
Sem pa obisk ribarnice prihranil za konec. Najprej, razumljivo, kavica in morda, če bo sreča mila in srce junaško, kakšen klepet.
Možnosti za kaj takega je veliko. Neuradni podatki povedo, da je zgolj v bližji okolici tržnice petnajst lokalov, moja statistika, zapisana v kanotu, malem rumenem blokcu, ki hrani marsikatero skrivnost, kaže, da jih je samo v stavbah, ki obkrožajo osrednjo tržnico, enajst. Vendar to niti ni toliko pomembno, tisti dan sem imel namreč dilemo (pravzaprav trilemo), ali naj sedem v bar Zagorka, bistro Amfora ali bistro Dolac.
Mali macchiato je bil v Amfori dober, čeprav sem bil malce v dvomih, saj jih je le malo srkalo kavice, večina možakarjev je namreč pred seboj imela »stari, dobri, preizkušeni gemišt. »Hudiča, kljub vsemu je malce prezgodaj,« sem si rekel in se zagledal proti valeči se množici, ki se je drenjala pod barvnimi dežniki zagrebške tržnice.
Osrednja zagrebška tržnica je stara 83 let, njen simbol pa je kumica Barica, ki so jo na tržnico postavili pred sedmimi leti v čast vsem prodajalkam, ki »poleti in pozimi, po dežju in soncu« ponujajo izdelke lačnim prebivalcem Zagreba.
In potem, kdo bi vedel, zakaj, mi je skozi misli šinila slika ribje tržnice Billingsgate v Londonu. Saj ne, da se mi je kaj posebej vtisnila v moj spomin, vendar vseeno. Spomnil sem se, da omenjena ribja tržnica obstaja že od 11. Stoletja, pa tudi, kar so mi povedali, da je prav billingsgate izraz, ki ga Angleži uporabljajo za glasen, prostaški govor. Na Dolcu, se mi zdi, ni mogoče slišati kakšnih prostaških besed; no, le tu in tam skozi ušesa pridrvi kakšno omenjanje reproduktivnih organov ali kaj podobnega. Ampak res, zelo poredkoma.
Tudi v ribarnici ne. Sem pa vseeno naslišal podatek, da Hrvati pojedo v povprečju 8 kilogramov rib na leto. Veliko? Malo! Svetovno povprečje je 17 kilogramov na prebivalca. Vendar je to neka povsem druga zgodba.
No, in ker je bila sreča mila, srce pa junaško, sem se le zapletel v klepet. Tudi ura je bila že takšna, da bi bila kavica že povsem odveč. Beseda je dala besedo in nekako sem le uspel vprašati, zakaj na Dolcu ni mogoče slišati tako veliko prostaških besed.
»Joj, ti Slovenac. Le zakaj bi jih, ko pa jih je že vsak dan po naših časopisih toliko, da jih človek le stežka prebavi. Poglej, kaj piše danes časnik, premier s službenim letalom na zasebno pot na Krk …Ali ni to prostaško? Pa padec proizvodnje, pa brezposelnost, pa …,« je našteval moj naključni sogovornik in me še enkrat vprašal, če »to« za mene ni prostaško. No, za povrh je še dodal, da je »vse skupaj ena velika banda …«
Nato sva rekla še dve tri o tem in onem, v glavnem o »bandah« na tej in oni strani schengenske meje, poplaknila pogovor in pot do ribarnice je bila trasirana.
Ko sem ribici (čez kako uro ali dve) pripravljal za obdelavo, sem se spomnil na ribo po imenu Wanda, filma s slovito Jamie Lee Curtis.
Hm, sem pomislil, ko sta ribi zacvrčali v ponvi, nemara pa tudi naslov Ribi po imenu Banda, ne bi bil slab!
