Tiskane izdaje
On je taksist. Poznam ga že vrsto let; še od takrat, ko je on hodil v Ljubljano »po svojih opravkih«, jaz v Zagreb − po svojih. In zgodi se, da me včasih povabi, naj prisedem, nato pa se odpeljeva naokoli po mestu, popijeva kavo in se vrneva na določeno mesto. In prav to se je zgodilo te dni.
»Pridi, greva na kavo. Razen če ti šef ni prepovedal družiti se s Hrvati,« je zabrundal glas iz slušalke, avto pa je že čakal pred vhodom mojega začasnega zagrebškega domovanja.
Njegovo povabilo se je časnovno ujelo z dnem, ko so vozniki taksijev v Parizu, Londonu, Berlinu, Milanu, Hamburgu, Rimu in drugih evropskih mestih s stavko protestirali proti mobilnim aplikacijam, kot je Uber, ki da ogrožajo dejavnost taksistov.
»Nič nimam proti, naj le protestirajo. Če je le protest namenjen ustvarjanju večjega reda oziroma naperjen proti neredu. Mi tukaj v Zagrebu nimamo ne časa ne volje za protestiranje. Tistih, ki delajo na črno, ni malo, kakšnih 200 jih je, pravijo, še več je takih, ki mimo zakona delajo z vednostjo in žegnom tistih tam zgoraj,« je začel moj dobri znanec in nadaljeval: »Novi taksisti se na ulicah pojavljajo skoraj vsak dan, eni celo pod patronatom visokih uslužbencev. In kaj naj naredimo. Opozarjamo in opozarjamo, vse je pa le »blowing in the wind, izgubljeno v vetru, tuljenje v luno, s čimer si zelo hitro narediš veliko več škode kot koristi.«
»Pa saj bodo čez kakšnih 890 dni pod Zagrebom že brneli stroji,« sem poskušal preskočiti temo o domnevnih temnih plateh zagrebškega taksiranja. »Prav danes berem, da bo tvoj župa s pomočjo vzvišenega nekje ob koncu mandata, torej čez približno 890 dni, začel razkopavati osrednji zagrebški Trg bana Jelačića in tako simbolično začel gradnjo metroja,« sem še dejal, medtem ko je avto zavijal na parkirišče lokala, ki naj bi ga odprli te dni in naj bi imel odlično kavo. Kot se je izkazalo, je bila odlična le lokacija, pa tudi natakarica ni bila tako hudo počasna ...
»Pozabljaš, dragi moj, da nam je taisti šef mesta že leta 2007 obljubil, da bo začel zbirati potrebno dokumentacijo za začetek gradnje metroja pod Zagrebom. In kaj se je odtlej zgodilo? Nič. Nula. Ništa!«
Hm, spomnil sem se, da sem prav pred časom nekaj pisal o izjavah in napovedih taistega prvega moža hrvaške metropole, kako Zagrebčani preveč denarja puščajo v slovenskih Čateških toplicah in da bi bilo zato bolje, če bi jim nekaj podobnega zgradili v Zagrebu. Zato je predstavil zamisel o Purgerlandu, ki bi obsegal 30.000 kvadratnih metrov, stal pa »skromnih« 30 milijonov evrov. Šef Zagreba ne bi bil to, kar pač je, če ne bi uresničitve obljubil že za letos, se pravi za 2014, a kaj več od lanskih velikopoteznih napovedi se ni zgodilo.
»No, in zdaj naj verjamem napovedim za metro,« me je prestrelil s pogledom in vprašanjem »moj taksist« in dodal še eno vprašanje: »Kaj imate tudi pri vas kakšnega junaka, ki najprej veliko obljubi, nato nekaj zelo malega naredi, nato pa zatrjuje, da je to, kar je naredil, veliko več, kot je obljubil ...?«
Bil sem tiho.
Bob Dylan, ki se je s svojo več kot pol stoletja staro Blowing in the Wind, pesmijo, ki je postala neke vrste himna gibanja za civilne pravice, oglašal iz zvočnika, postavljenega na točilnem pultu, pa je bilo le še eno naključje tistega dne.
