Tiskane izdaje
Sedim v kavarni sredi mesta, pri sosednji mizi se fant in dekle pogovarjata o odhodu v tujino. Fant bi rad odšel v Avstrijo, ker je dovolj blizu in hkrati ponuja več možnosti za delo kot Slovenija. Dekle kima; pozna veliko ljudi, ki so službo našli preko meje.
Že nekaj tednov vztrajno spremljam objave prostih del na spletnih straneh študentskih servisov. Zdi se mi, da nekatere poznam že na pamet, saj na seznamih ostajajo po več dni. Tu in tam preverim zavihke »Zaposlitev« ali »Kariera« ali »Pridruži se nam« pri izbranih slovenskih organizacijah. Ponudb za delo, ki bi ustrezalo mojemu profilu, je malo, večinoma naletim na spletne prijavnice. Na slepo poslani prošnji za delo dobim odgovor, da prostih delovnih mest trenutno žal ne razpisujejo. Zavem se, da bo z iskanjem rednega dela še težje, da se pravi lov za službo sploh še ni prav začel.
Občasno pregledam portale za opravljanje prakse v tujini. Poskusiti ni greh. Tako pred časom napišem prošnjo za delo pri nekem ameriškem podjetju. Čez dva dni prejmem prijazen odgovor, da je delo neplačano. Za 6-mesečno bivanje v Ameriki moram imeti zagotovljenih vsaj 500 dolarjev na mesec, viza me bo stala od 900 do 1.200 dolarjev, pri čemer moram poiskati organizacijo, preko katere bom lahko za vizum zaprosila. Naslednjo prošnjo pošljem na Dansko. Na odgovor ne čakam niti uro in pol. Hvala za vaš interes, a treba bo znati dansko. In tako naprej... Veseli me, da mi sploh odgovorijo.
Profesor iz Združenih držav Amerike, pri čigar družini sem preživljala eno poletje, mi je nekoč rekel: »Pojdi (v tujino, op. p.). Domov se lahko še zmeraj vrneš.« To je bilo pred štirimi leti, ko sem tehtala možnosti, ali bi svojo pot nadaljevala na tujem. Od takrat se je število brezposelnih mladih, starih od 15 do 24 let, v Evropi povečalo za 50 odstotkov. Brez zaposlitve je v Sloveniji po zadnjih podatkih vsaj 105.441 ljudi, v primerjavi z letom 2008, ko je bilo povprečno število registriranih brezposelnih oseb 63.216. Od tega je bilo septembra letos pri nas 7.685 brezposelnih, starih od 18 do 24 let, število registriranih brezposelnih oseb med 25. in 29. letom starosti pa 14.491. Našo državo je medtem zapustilo več kot 20.298 državljanov.
Ali se bodo ti ljudje nekoč vrnili? Zgodbe, ki so jih naši bralci v zadnji dneh delili z nami, so se me dotaknile. Nekdo je pod komentar Milene Zupanič o begu možganov zapisal, da tudi sam že nekaj časa razmišlja, da se odpravi s trebuhom za kruhom. »Morda bo od daleč pogled na domovino lepši in bo od daleč lažje biti domoljub,« je menil.
Kaj je tisto, za kar bi bilo vredno ostati doma? Nam lahko naša država ponudi kaj več ali manj kot ostale? Kje bomo bolj srečni, tukaj ali drugod? Bodo slovenski delodajalci znali ceniti mednarodne izkušnje, če se čez čas odločimo za vrnitev domov? S takimi vprašanji se srečujem vse bolj pogosto, o njih razglabljam s prijatelji in z družino, tudi z znanci, ko se sprašujem(o) o jutri. In - tako mimogrede - slišim, da si jih zastavljajo tudi drugi.
