Itak vsi kradejo

Teh trotlziher primerov kraje ni malo, tukaj jih je le par.

Objavljeno
30. avgust 2012 14.40
reut*Evro
Barbara Rajgelj
Barbara Rajgelj

Itak vsi kradejo.

Stavek, zaradi katerega dolga leta nisem želela odpirati nobenih političnih razprav s tistimi, za katere nisem bila 100 % prepričana, da ga ne bodo izrekli. Zdel se mi je pavšalen, neargumentiran, motiviran z razočaranjem vseh vrst in neresničen. Danes nisem več prepričana, da se s to oceno ne strinjam.

Načini prilaščanja javnega premoženja so bili v zadnjih dvajsetih letih zelo različni. Na začetku devetdesetih so direktorji družbena podjetja izpijali preko svojih by-pass zasebnih podjetij, na katera so prenašali dobičkonose posle. Nato so v privatiziranih podjetij svoje bogastvo povečevali na račun iztiskanja delavskih delničarjev iz solastništva podjetij, pri čemer so delavce pod grožnjami izgube službe prisiljevali v prodajo certifikatskih delnic po nikakršni ceni.

Večinski lastniki so podjetja izsesavali tudi preko svetovalnih pogodb: zakaj bi delil dobičke s solastniki, če si jih lahko prilastiš tako, da ti podjetje celoten dobiček izplača v obliki svetovalne pogodbe. Pri menedžerskih odkupih so direktorji ustanavljali holdinge, na katere so prenašali finančna sredstva podjetij, katere so vodili, s temi sredstvi pa so holdingi kupovali delnice matičnega podejetja, s čimer so na škodo delavcev, upnikov in ostalih delničarjev onemogočali nadaljni razvoj podjetij. Premoženje državnih bank se je izvoltlilo z dodeljevanjem prijateljskih nezavarovanih bančnih kreditov, ki nikoli ne bodo povrnjeni, ampak bodo postali skupno breme.

Način prilaščanja, za katerega je potrebno najmanj finančnega in pravnega znanja, je pa potrebna velika želja po okoriščanju in neomajna vera v nedelovanje pravne države, so preplačila nepremičnin z javnim denarjem, ki na koncu pristanejo v zasebnih žepih. Teh trotlziher primerov kraje ni malo, tukaj jih je le par. Omenjam imena predsednkov uprav oziroma direktorjev, ker imen njihovih pomagačev ne poznam. Bi pa me zanimala, zlasti imena odvetnikov in odvetnic, ki jih servisirajo pod prisego iz 32. člena Zakona o odvetništvu: »Prisegam, da bom spoštoval pravni red Republike Slovenije in odvetniški poklic opravljal vestno, pošteno in dostojanstveno.«

Nova kreditna banka Maribor pod vodstvom Matjaža Kovačiča

Hčerinsko podjetje Nove kreditne banke Maribor, ustanovljeno za poslovanje z nepremičninami, KBM Projekt naj bi med leti 2006 in 2009 na Hrvaškem od podjetij s slamnatimi lastniki, odkupilo za 60 milijonov evrov zemljišč. Ta podjetja so od prvotnih lastnikov (s krediti NKBM) za zemljišča odštela približno 33 milijonov evrov. V tem primeru naj bi torej v neznano poniknilo 27 milijonov evrov premoženja NKBM, torej premoženja države in malih delničarjev.

Intereuropa pod vodstvom Andreja Lovšina

Intereuropa naj bi leta 2007 bistveno preplačla zemljišča za terminal Čehov v Rusiji, saj jih ni odkupila direktno od prvotnih lastnikov, ampak od posrednika.

Vegrad pod vodstvom Hilde Tovšak

Pri različnih nepremičninskih poslih (Celovški dvori, študenski domovi na Vojkovi, poslovna stavba Rotonda) se je ob sodelovanju vodstva podjetja in hčerinskih podejtij Hypo banke izčrpaval tudi Vegrad. Pri Celovških dvorih naj bi tako v prvem koraku ena od družb iz skupine Hypo ali podjetje, povezano z njenimi vplivnimi posamezniki, ustanovila projektno podjetje, ki je s posojili Hypo Alpe Adria Bank kupovalo zemljišča, na katerih naj bi gradil Vegrad. V zgodbo naj bi se nato vključilo podjetje iz Liechtensteina, od Hypa odkupilo delež v podjetju in ga nato čez kak mesec po bistveno višji ceni preprodalo Vegradu.

Stanovanjski sklad pod vodstvom Edvarda Ovna in Primoža Pirca

Stanovanjski sklad naj bi leta 2002 od podjetja Etaline Inženiring odkupil zemljišče v Vižmarjah za dva milijona več kot je podjetje Etaline dva meseca prej zanje plačalo kmetom. Podobno naj bi se zgodilo leta 2006 z zemljišči v Lukovici in Ivančni Gorici, ki jih je sklad odkupil od podjetja Energocommerc E.C. po milijon evrov višji ceni, kot ju je deset dni oziroma slab mesec prej to podjetje kupilo od prvotnih lastnikov. Le ugibamo lahko kakšen je udeležba obeh takratnih direktorjev javnega sklada v tem primeru.

Za vzpostavitev pravičnosti so poleg kazenskih pomembni tudi odškodninski postopki. Kdor drugemu povzroči škodo, mu jo je dožan povrniti. V izogib izgovorom o zastaranju: odškodninske terjatve zaradi korupcije po 354. členu Obligacijskega zakonika zastarajo v v petih letih, odkar je oškodovanec zvedel za škodo in za tistega, ki jo je povzročil, v vsakem primeru pa v petnajstih letih, odkar je bilo dejanje storjeno. Vrsta je torej na upravah in nadzornih svetih oškodovanih podjetij. In na državi kot na njihovi lastnici in zastopnici skupnega dobra.

P.S.: V sestavku namenom uporabljam pravno popolnoma nepravilne izraze kot so lastnik, solastnik in podjetje. Kar so nas na pravnih fakultetah o korporacijskem pravu kot temelju pravične družbe res dobro naučili je, da se lastniku ne reče lastnik, ampak družbenik, v delniški družbi pa delničar. Družbeniki namreč niso lastniki družbe, ker je družba samostojna pravna oseba, na kateri nihče ne more imeti lastninske pravice, zato ima družbenik lastninsko pravico samo na delnici (pa še to, če gre za materializirane vrednostne papirje, saj je lastninska pravica mogoča le na stvari, stvar pa je samostojen telesni predmet, ki ga človek lahko obvladuje). ?!?!?!

***

Dr. Barbara Rajgelj je docentka za civilno in gospodarsko pravo na Fakulteti za družbene vede v Ljubljani, kjer predava temelje prava, delovno, socialno in gospodarsko pravo. Raziskovalno se ukvarja s pogodbenim pravom, mobilnostjo gospodarskih družb, pravnimi vidiki industrijske demokracije, v zadnjem času pa po sili razmer tudi s pravnim varstvom pravic otrok ter partnerk in partnerjev v istospolnih družinah. Je solastnica gejem in lezbijkam prijaznega lokala Cafe Open. Večkrat na dan se odloči, da ne bo tako zelo kritična, ker ve, da se pri svojih ugotovitvah, ocenah in sodbah lahko moti, pa tudi, da ji to lahko škoduje..., a ne more iz svoje kože.