Tiskane izdaje
Tudi če pristanemo na tezo, da med slovenskimi mediji in politiko obstaja ločnica, so mediji za stanje stvari v državi enako odgovorni kot politika. Iz resnih tem delajo foteljske karikaturne zafrkancije, odmevi na dogodke so polni nevsebinskega domačijskega politikantstva, elitne tedenske priloge so rezervirane za emocionalne kulturniške, zlasti režiserske in igralske izraze, ki so zanimivi, a v danem trenutku precej irelevantni, kolumnisti in komentatorji pišejo in govorijo večinoma o sebi in skoraj nič o svetu okrog sebe.
Vsi sami sebe imenujejo resni mediji in resni novinarji. Naš prostor je do grla zabit z utrujenim in nenovim. V medijih je veliko govora o tem, da je treba najti nove teme in obraze, a novinarjem in urednikom pri iskanju manjka širina, pri izbiri pa pogum.
Kulminacija instant cirkusantske logike, ki vlada slovenski medijski krajini, je tretji parlamentarni program. Majhni in mladi novinarski ekipi ni mogoče očitati nezavzetosti in neprizadevnosti, žal pa je program simptom slovenske stvarnosti: prevlade politike in politikov nad vsem.
Privatni oder, na katerem imajo dnevno rezerviranih svojih pet minut, je zasedanja parlamentarnih odborov, državnega zbora, komisij in novinarskih konferenc spremenil v cirkus, v katerem je jasno, da več ponovitev dobi tisti klovn, ki izreče večjo bizarnost.
V popolni zavesti, da je še tako dobronamerno idejo mogoče zlorabiti in da se v Sloveniji lahko zgodi, da bosta tudi v oddaji o dosežkih vrhunskih fizikov v CERN-u z gledalci svoje mnenje delila Marijan Pojbič in Gašpar Gašpar Mišič, vseeno naivno predlagam, da se tretji program preoblikuje iz parlamentarnega v razvojni program: v prostor za pogovore o znanosti, družbenih alternativah, družbenih manjšinah, podjetništvu, okoljskih nevarnostih, razlagah pravnih pravil in sistema itd. Vzor za vsebinsko snovanje takšnega programa je en klik oddaljen od nas: BBC Radio 4.
