Joga z Bukowskim in Welshom

Za velikonočno branje sem si ponovno privoščil Zapiske starega pokvarjenca Charlesa Bukowskega in premierno Posteljne skrivnosti kuharskih mojstrov Irvina Welsha. Knjigi sta me na nek način fizično povozili, malodane sem čutil obupnega mačka po številnih prepitih, zadrogiranih in prekrokanih nočeh, ki jih avtorja brezkompromisno opisujeta v svojih delih. Ne, nisem jim sledil.

Bukowski opisuje pitje, pitje in pitje ter kurbanje, kurbanje in kurbanje, vmes je še kakšen pretep. Welsh gre globlje v značaje in življenja svojih junakov, išče vzroke in posledice njihovega početja. Luštno pri obeh, če vam sede obravnavanje zlorabe alkohola, drog, hrane in seksa. Ne, nisem jim sledil niti v prehranjevanju.

Po treh dneh branja sem spoznal, da sem utrujen predvsem od prekomernega sedenja in poležavanja, hvala bogu pa nimam posebej rad velikončnih pojedin. Deževje ni ravno vabilo na rekreacijo na prostem, gibanje je bilo misija nemogoče kot svinjska pečenka s praženim krompirjem v Edinburghu.

Vse te majhne zagate so hitro rešljive, če je denimo boljša polovica jogini, ki s prisotnostjo nevtralizira nakopičene negativnosti, ne da bi moral za to narediti eno samo asano ali opraviti dolg pogovor. In ob tem še brez šunke in jajc nahrani strastnega bralca in konzervativno usmerjenega rekreativca. Čeprav o tem prej nikoli nisem pozorno bral, se je tudi v moje življenje potihoma in prav nič moteče prikradel nekakšen kadhai paneer (sir v omaki z zelenjavo po indijsko) ali pa palak paneer (sir s špinačo). Zdaj tudi spremljam, kako pasji prijatelj Bobi s pretegovanjem večkrat na dan pozdravi sonce.

Saj ne, da bi nameraval z jogo prevzemati nov način življenja in/ali prehranjevanja. Je pa fino tu in tam malo odpreti okno in v sobo spustiti svež zrak, ki odpihne nabrano nejevoljo, slabo počutje, neprijetne vonjave in še kakšen predsodek, ki se je zažrl globoko v sedežno garanituro ravno na mestu, kjer najraje beremo. Navsezadnje se tudi junaki Bukowskega in Welsha tu in tam malce očedijo in umirijo.