Potovati po knjigah

Pred nekaj leti sem stala na vrhu precej velike skale in gledala v dolino.

Ni bilo tako enostavno priti do te skale.

Iz glavnega mesta je bilo treba iti približno sto kilometrov daleč proti severovzhodu, nato pa najeti avto in se še skoraj pol dneva voziti skozi elbruško gorovje. Na koncu se je bilo treba v hudi vročini po stopnicah povzpeti do vrha skale, na kateri pravzaprav ni bilo ničesar.

Ampak to ni bila navadna skala, Alamut je bil.

Še danes zares ne vem, zakaj se mi je zdelo tako nujno, da zlezemo na vrh - zakaj sem sploh tako vztrajala, da gremo tja. Nisem posebna ljubiteljica romana in več mesecev življenja sem posvetila temu, da sem ljudem dopovedovala, kaj vse je v legendi o Alamutu netočno, zgodovinsko nemogoče in podobno.

»Ti si vedela, da je vse skupaj izmišljeno? Da ni bilo nobenih vrtov?« je narejeno zgroženo vprašal eden od mojih sopotnikov. »In si nas vseeno vlekla sem?«

Od lažne užaljenosti v njegovem glasu sem se začela hihitati.

Res je nenavadno, da bomo porabili polna dva dneva za izlet na opustelo skalo nekje bogu za hrbtom - samo zato, ker je omenjena v nekem romanu. Ampak, če se prav spominjam, smo se na ta račun tudi vso pot zabavali.

Potovanja »po knjigi« so eden mojih hobijev, eden tistih, zaradi katerih moji sopotniki pogosto zavijajo z očmi, celo če so sami navdušeni bralci.

Mene pa zabavajo: izlet v Ras el-Bar, kjer smo bili pred sezono edini tujci in kamor smo šli, ker je tja na počitnice hodila Aida Šadad »iz knjige«, sprehod po kairskih ulicah, postanek pod Julijinim balkonom v Veroni, kava na vrtu kavarne Consul v Travniku. Po ulicah, kjer je blaznel Raskolnkov. Od Litije do Čateža. Od Kotelj do Belih vod. Pa tista, na katera bom nekoč šla: na zahod, kakor so potovali Tom Joad in njegovi. Na vzhod, po poti Tolstojevih kaznjencev.

Za potovanja, ki jih pobereš iz knjig, je pogosto treba precej humorja in ljubeznive sopotnike. In priti bi morala z opozorilom da »dejanski objekti ne ustrezajo nujno predstavam«. Ampak v mojem potovalnem spominu ostajajo med najljubšimi, zato se jim nikakor ne mislim odpovedati.

***

Barbara Skubic je dramaturginja in prevajalka. Rada ima arabsko književnost. Kadar ne prevaja, zgolj bere.