Tiskane izdaje
Ko je v pokojni Jugoslaviji divjala inflacija, so se čisto razumni ljudje lotevali absurdnih poslov, kot je nakazovanje denarja z ene pošte na drugo, in njegovo hitro izgubljajočo vrednost so razumeli kot višjo silo. Potem pa se je izkazalo, da katastrofa ni naravna, ampak jo je mogoče povsem lepo razložiti s preveč zavzetim tiskanjem denarja in jo tudi ustaviti, takoj ko priznamo temeljne ekonomske zakonitosti. Zdaj z vrednostjo tudi našega denarja upravljajo v Frankfurtu, za mnoge pa so podobno mistični vzroki naše gospodarske krize. Slovenija je na indeksu globalne konkurenčnosti Svetovnega gospodarskega foruma pravkar izgubila šest mest, vse več ljudi pa se sprašuje, ali nam je sploh mogoče pomagati in nekateri celo razmišljajo, kako bi si pošteno eksistenco ustvarili kje drugje.
Kot verjame tudi ustanovitelj Svetovnega gospodarskega foruma Klaus Schwab, pa se sodobne države vse bolj ločijo na tiste, ki spodbujajo ustvarjalnost in inovativnost svojih ljudi in druge, ki jih ne. Če dela, zaslužka, izobraževanja in vsega drugega ne razumemo več kot danost, ampak kot nekaj, za kar si lahko prizadevamo na boljši način od sedanjega, lahko tudi kaj spremenimo. Kot kažejo izkušnje gospodarsko najbolj uspešnih držav, pri tem niti ni v kamen zapisanih pravil: Nemčiji tako očitajo premalo fleksibilen trg delovne sile, a se je država povzpela na četrto mesto med vsemi in na prvo med velikimi industrijskimi silami. Domači kritiki sedanje vlade sicer verjamejo, da to velja le za klasične zaposlitve, po njihovem prepričanju ima Nemčija odločno prevelik sektor slabo plačanega in slabo zavarovanega dela, na dolgi rok pa se je tej državi še posebej izkazala pripravljenost sindikatov in delodajalcev na konstruktivna pogajanja. Vsekakor vsaj ta hip ni veliko Nemcev, ki bi se hoteli izseljevati zato, da si zagotovijo temeljna sredstva za življenje, ne smemo pa pozabiti, da so državo še pred desetletjem imenovali »evropski bolnik«. In ne, delovnih mest ne zagotavlja država, ampak še posebej mala in srednje velika zasebna podjetja, ki se tudi še posebej odlikujejo po inovativnosti.
Notranja trdnost vsake države je pomembna tudi zato, ker se svet hitro spreminja. Nihče se ne more več zanašati na stare prednosti in si domišljati, da je kdove zakaj boljši od drugih, in če že vsi nismo na isti ladji, pa vsi plovemo na istem nemirnem morju svetovnih gospodarskih sprememb. To lahko moti, a hkrati vse daje nove možnosti - in nove nevarnosti, če se ne prilagodimo. Že samo govorice o manj ekspanzivni denarni politiki ZDA so v minulih tednih prizadele doslej optimistična gospodarstva hitro razvijajočih se držav kot Brazilija, Indija ali Indonezija in pri Mednarodnem denarnem skladu, kjer edini lahko igrajo vlogo svetovne centralne banke, že napovedujejo še večje nestabilnosti. Vsi so vedeli, da se bo moralo obdobje izjemno poceni denarja enkrat končati, saj neomejena likvidnost ne prinaša le olajšanja, ampak tudi nove nevarnosti balonov, ki se lahko zelo boleče razpočijo.
Vsakdo bi moral tudi vedeti, ali ga bodo novi gigantski odlivi kapitala prizadeli, saj bi moral vsakdo poznati svoje šibkosti in se pravočasno spopasti z njimi. Pri IMF za letošnje in prihodnje leto še naprej pričakujejo višjo globalno gospodarsko rast, a le za tiste, ki so se na to dobro pripravili. Mnoge doslej hitro razvijajoče se države pa niso želele razmišljati o tem, da se ne bi smele osredotočati le na padardne industrijske konje in izvoz, ampak spodbujati raznovrsten razvoj vseh sektorjev, ter še posebej skrbeti za dobro vladanje. Vladavina prava in politične svobode so še vedno najboljše zagotovilo za razkrivanje in kaznovanje korupcije, ki se še posebej rada razbohoti tam, kjer sta si gospodarstvo in politika preveč blizu. Tudi za to imamo dobre mednarodne primerjave, na primer s kazalcem dobrega upravljanja Svetovne banke, ki dokazujejo, da je mogoče položaj tudi izboljšati. Mehika je na primer v minulem desetletju naredila velik korak k povsem praktičnemu sodelovanju vlade in opozicije za reševanje najtežjih družbenih problemov.
Izgovorov menda ne bo več niti v evrskem območju, saj višjo gospodarsko rast zdaj napovedujejo tudi Evropi, še posebej, če ne bo neprijetnih vojaških presenečenj v bližini in če se bodo države skupne evropske valute uspele dogovoriti za dovolj dobro delujočo bančno unijo. Medtem ko so morale v ZDA številne banke z bankrotom plačati svoje slabo premišljene nepremičninske in druge posle, v Evropi še vedno ni jasno, kdo še lahko brez težav opravlja bančne posle in kdo se je preveč zaračunal v časih, ko so mislili, da bo poceni denar pritekal večno. Toda o tem vsaj že potekajo intenzivna pogajanja, o tem, kdo naj svetovno gospodarsko stabilnost podpira z večjo potrošnjo in kdo s spodbujanjem proizvodnje, pa se svetovni voditelji pravkar pogovarjajo v Sankt Petersburgu. Še vedno pa je mogoče dati roko v ogenj za trditev, da se je najbolje spopasti z lastnimi težavami. Čakati, da jih bo namesto nas rešil kdo drug, je stopicanje na mestu, medtem ko mnogi drugi tečejo maraton.
