Tiskane izdaje
Portugalski politični as Jose Manuel Barroso, ki se ves čas sodobne Evropske unije pase na, po, pri in pod vrhom te praktično zmedene in teoretično idealne organizacije držav, je tako vzneseno predstavljal predlog o ustanovitvi federacije nacionalnih držav znotraj Evropske unije, da je zvenelo že kar bizarno.
Kot da bi danes spremljal verjetno neobstoječi videozapis z govorom Edvarda Kardelja iz sredine šestdesetih let prejšnjega stoletja, ko prepričuje Josipa Broza Tita in preostali državni vrh z novo verzijo samoupravljanja v Socialistični federativni republiki Jugoslaviji.
V bistvu je predsednik Evropske komisije danes v podobnem položaju kot njegov rojak, nogometni trener Jose Mourinho na klopi Real Madrida. »Ima odlične igralce, a nimam moštva,« je Mourinho potarnal ob zadnjih porazih. Barroso ima na svojem seznamu odlične nacionalne države, a v takšni ekipi, ki se ji reče federacija, zagotovo ne bodo sodelovale.
Toda Barroso - če mu že res dajemo veljavo - je vendarle v veliko večji zagati kot Mourinho. Trenerski »The Special One« si ekipo sestavlja po lastnem okusu. Predsedniku kluba našteje, katere igralce naj mu kupi in je stvar rešena. Mourinho v skladu z nakupi igralcev postavi še sistem igre in že šiba proti lovorikam.
Barroso pa ima igralce določene, zabetonirane. Ve se, kaj lahko pričakuje od Nemčije, kaj od Francije, kaj od Poljske, kaj od Grčije in kaj od Slovenije. In zdaj kot trener, nevešč svojega posla, hoče kar naenkrat vzpostaviti federacijo, da bi ja vsi trobili v isti rog, razmišljali in delovali enako, bili enotno podložni, ubogljivi pod dirigiranjem, denimo, Evropske centralne banke. V federaciji nacionalnih držav!
Slovenija je v jugoslovanski federaciji nacionalnih držav občutila sistem dela centralne banke v Beogradu. Danes ima tako in tako vsak Evropejec velike pomisleke do sistema dela na sedežu Evropske unije v Bruslju. Barroso in tovarišija bi zdaj ta sistem „nadgradili" z novo postavitvijo »igralcev«.
Predsednik Evropske komisije bi lahko preveril, da niti nekdanji selektor slovenske nogometne reprezentance Zdenko Verdenik v devetdesetih letih v igri ni mogel uveljaviti sistema tako imenovanega conskega presinga. Predvsem zato, ker ni imel igralcev za kaj takega.
Vseeno pa lahko veliki politični strateg Barroso za nasvet poprosi svojega rojaka Mourinha. Tudi on ima v svoji ekipi primabalerino, Cristiana Ronalda, ki ga zna odlično krotiti in pravilno usmerjati. In Mourinho bo Barrosu povedal, kako naj ravna z Angelo Merkel in Nemčijo, da bo pridno izpolnjevala svoje naloge v sistemu Evropske unije. Skratka, da bo igrala za ekipo, čeprav so v njej tudi obupni igralci.
