Tiskane izdaje
Prejšnji teden so slovenske medije polnile novice, ugibanja in skrbi glede premestitve in položaja nadškofa Alojza Urana iz Ljubljane v Trst.
Na prvi strani tiskanega Dela se je zgodba in fotografija nadškofa pojavila dvakrat, v sredo in petek, spremljale so jo analize, kolumne in videokomentarji. Skoraj brez izjeme so se medijski prispevki osredotočil na kršitev nadškofove ustavne pravice do svobode gibanja, na katere sta prepričljivo odgovorila prof. dr. Janez Kranjc in varuhinja dr. Zdenka Čebašek Travnik.
S takšnim pristopom so mediji uspeli zabrisati bistvo problema - hipokrizijo največje organizacije na svetu, ki v prvi vrsti ne škoduje svojim najvišjim in najmočnejšim pripadnikom, ampak tistim, ki to niso in ne želijo biti in se s to organizacijo srečajo brez svoje volje ali krivde, v pravna razmerja z njo pa so prisiljeni bolj ali manj po spletu okoliščin: kot žrtve spolnih zlorab, kot pripadniki družbenih manjšin, kot nepriznani otroci, zunajzakonske partnerke in neregistrirani istospolni partnerji cerkvenih dostojanstvenikov, kot davkoplačevalci cerkvenih dolgov ali kot neizbrisno krščeni otroci. Tudi s pravnega vidika so žrtve Cerkve večinoma njeni najšibkejši pripadniki in tisti, ki z njo ne željo imeti ničesar, nikakor pa ne tisti, ki zavestno, prostovoljno in karierno sooblikujejo izraz in podobo cerkve.
Slovenska Cerkev se neverjetno zavzeto in v nasprotju s praksami katoliških cerkva v tujini upira odškodninski odgovornosti za spolne zlorabe otrok, saj ne želi priznati odgovornosti za škodo, ki jo njeni duhovniki povzročijo zlorabljenim - po njenem so duhovniki samostojni dušni pastirji in ne njeni podrejeni, za delovanje katerih bi bila odgovorna.
Slovenska Cerkev je še pred par meseci brezkompromisno zagovarjala pravico vsakega otroka do očeta in mame - in s tem nekaterim otrokom zanikala pravico do dveh staršev - zdaj pa s premestitvijo domnevnega očeta želi onemogočiti, da bi se očetovstvo otrok/a ugotovilo in razjasnilo. Zaradi odločitve Ustavnega sodišča imajo otroci srečo in lahko na ugotovitev očetovstva tožijo kadarkoli, brez časovne omejitve. Ustavno sodišče je namreč ugotovilo, da je bila ureditev, po kateri so otroci na ugotavljanje očetovstva lahko tožili le do 23. leta neustavna, saj ima vsakdo »pravico do osebne identitete, katere sestavni deli so tako pravica do osebnega imena in pravica do državljanstva kot tudi pravica posameznika, da pozna identiteto svojih staršev. Med razlogi, zaradi katerih ima vsakdo interes izvedeti, kdo so njegovi naravni starši, je prvi in najpomembnejši razlog psihološka potreba posameznika po identiteti. Drugi razlog je v medicinski zgodovini. (...) Tretji razlog so materialni interesi posameznika, npr. interes dedovati po naravnih starših.« (U-I-328/05) Vsaj eden od navedenih interesov otrok je v nasprotju z interesi Cerkve.
Slovenska Cerkev zaradi instituta omejene odgovornosti nikoli ne bo plačala bančnih dolgov, ki jih je povzročila z nevestnim in brezbrižnim poslovanjem preko svojih delniških družb. Čeprav ima ogromno premoženja - zlasti nepremičnin - bo te obdržala, njene dolgove pa bodo plačali davkoplačevalci z dokapitalizacijo bank, ki so zaradi gospodarsko-politično-cerkvenih navez posojale finančna sredstva brez potrebnih zavarovanj.
Tako slovenska Cerkev. Kaj pa slovenski mediji? Ti cel teden razpravljajo o človekovih pravicah odrasle osebe s polno poslovno sposobnostjo, ki ji je sodelovanje v zgoraj opisani organizaciji prineslo družbeno moč in osebna ugodja in se bo prostovojno preselila iz Ljubljane v Trst.
P.S. Alojzu Uranu, tako kot vsaki drugi osebi, želim okrevanje in vse dobro.
***
Dr. Barbara Rajgelj je docentka za civilno in gospodarsko pravo na Fakulteti za družbene vede v Ljubljani, kjer predava temelje prava, delovno, socialno in gospodarsko pravo. Raziskovalno se ukvarja s pogodbenim pravom, mobilnostjo gospodarskih družb, pravnimi vidiki industrijske demokracije, v zadnjem času pa po sili razmer tudi s pravnim varstvom pravic otrok ter partnerk in partnerjev v istospolnih družinah. Je solastnica gejem in lezbijkam prijaznega lokala Cafe Open. Večkrat na dan se odloči, da ne bo tako zelo kritična, ker ve, da se pri svojih ugotovitvah, ocenah in sodbah lahko moti, pa tudi, da ji to lahko škoduje..., a ne more iz svoje kože.
