Tiskane izdaje
»To vse boš prebral?« je podiplomska študentka začudena nad obsegom povprečno debele knjige vprašala svojega sošolca, ko je z eno samo knjigo v roki čakal pred predavalnico. Pritrdil je. Ni šlo za obvezno literaturo, knjigo je izbral sam.
Učenje zgolj iz skript in izposojenih zapiskov, ponavljanje osnovnih pojmov s prosojnic na powerpointu ter iskanje skrajšanih verzij prepisane študijske literature je očitno nadaljevanje srednješolskega obdobja, ko so nekateri dijaki namesto obveznih knjig za domače branje raje prebirali zbirke obnov na internetu. Ne, to ni študij. Zdi se, da se je študijsko-bralna kultura s prehodom v višje letnike sicer izboljšala, a dokler se bodo neredki študenti čudili tistim mladim, ki (ob predpisani literaturi) preberejo še kakšno dodatno besedilo, »knjigo za dušo«, bolj kakovostnega študija v Sloveniji pač ne bo.
Vem, ni vse črno-belo; opravičujem se vsem tistim študentom, ki v skupino »izobraževanje-po-liniji-najmanjšega-napora« ne spadajo. Ne nazadnje ta bralna lenoba meče slabo luč tudi na profesorje, ki se trudijo, da bi bodočim diplomantom ponudili kar se da največjo širino znanja. A ne verjamem, da lahko karkoli ali kdorkoli pripomore k večji zavzetosti mladih za bolj uspešen študij - naprej bodo morali voljo do študija (del tega je tudi širše poznavanje predpisane literature in dodatno branje) pokazati sami.
Pomanjkljivo in površno branje v tujini pogosto ne pride v poštev, saj o prebranem učnem gradivu diskutirajo s profesorjem in z drugimi študenti v razredu. Že kupiti ali izposoditi si vso predpisano študijsko literaturo pred oziroma ob začetku semestra je samo po sebi umevno, da ne govorimo o obvezno vnaprej prebranih poglavjih o temah, obravnavanih na predavanjih, ter o številnih znanstveni in poljudni člankih, ki so prav tako del študijskega materiala in jih je treba ne zgolj preleteti, temveč tudi sami poiskati, predelati in nato kritično ovrednotiti. Takega načina študija je pri nas še zmeraj premalo.
Splošen odnos do knjig, časopisov in revij, tudi strokovne literature začnemo vzpostavljati že zgodaj, v otroštvu, ko skupaj z mamo ali očetom prvič obiščemo knjižnico, ko nam prijazna knjižničarka za pultom poda našo prvo izkaznico, ko nam nato starši dovolijo, da sami izberemo svojo prvo knjigo z ene izmed spodnjih polic, ker drugih ne moremo doseči... To je poseben dan, takrat se vse začne. Prvi bralni ambasadorji so naši starši, tete, strici, dedki, babice, prijatelji. Pri nas doma je bilo na primer tako, da smo družinske večere namesto pred televizijo pogosto preživljali zbrani v spalnici mojih staršev, kjer smo vsak s svojo knjigo brali v postelji, dokler ni napočil čas za spanje. Po vseh teh letih še zmeraj radi in relativno veliko beremo.
Pozdravljam bralne kampanje, bralne značke, krožke in podobne dejavnosti ter ljudi, ki spodbujajo bralno kulturo med mladimi. Začeti z branjem nikoli ni prepozno. Pogosto slišimo, da mladi beremo premalo, hkrati pa govorimo o spremenjenih bralnih navadah, o poplavi informacij na spletu, obširnih digitalnih bazah na spletih straneh fakultet in knjižnic, dostopanju do podatkov in besedil prek mobilnih telefonov, splošnemu razmahu e-knjige... Morda problem ni v tem, da ne beremo, temveč kaj in kako beremo.
