Tiskane izdaje
Teža Slovenije v famozni evropski komisiji je očitno zelo majhna, če pa nam je ta v četrtek povsem mirno in zelo birokratsko zminirala dokapitalizacijo NLB. Očitno je bolj malo zalegel tudi sredin obisk premierja Janeza Janše pri samem šefu evropske komisije Joseju Manuelu Barrosu. Tedaj, v sredo, je premier dokapitalizacijo NLB ocenil za uspešno, v četrtek je o idiličnem sodelovanju in medsebojnem zaupanju med Sloveniji in KBC govoril tudi premierjeva desna roka, minister za finance Janez Šušteršič, včeraj pa je prišla mrzla prha iz Bruslja, z odločitvijo KBC, da ne bo zraven pri finančni injekciji v NLB, ker da ji tega ne dovoljuje evropska komisija.
S tem je zelo omajan najbolj pomemben projekt vlade in države v tem letu, ki naj bi, če bi bil uspešen, pripomogel k temu, da bi se Slovenija odlepila od problematičnih južnih evrskih držav. Človek se vpraša, kaj Slovenci sploh imamo od EU in evrske unije, ki po eni strani od nas zahtevata vedno večje žrtve za reševanje Grčije, Portugalske, Irske in Španije, ko pa gre za našo edino pomembno sistemsko banko, nam pa mečeta polena pod noge.
Tako imamo dva problema. Oblast v Bruslju nam je vsaj tako neprijazna kot nekoč tista v Beogradu, zraven pa imamo zdaj v Bruslju neprimerno šibkejše lobiste, kot smo jih nekoč imeli v nekdanji zvezni prestolnici.
Govoričenje te in prejšnje vlade o pomenu gospodarske diplomacije je brez konkretnih sadov, tujih naložb ni, na bruseljskem političnem in lobističnem parketu pa je vpliv Slovenije očitno povsem minoren. Kar je še posebej zanimivo, tudi glede na to, da je prav v Bruslju akreditiran tudi sam predsednik slovenskega združenja lobistov. Zelo mogoče ga domovina ni znala ustrezno izkoristiti...
A saj se pogosto še doma sploh ne znamo dogovoriti, kaj bi radi in kam hočemo, pa naj gre za rdeče zvezde, nacionalni interes, ali pa dilemo o varčevanju ali rasti. In dokler bo tako, nam nihče ne more pomagati, tudi lobisti ne.
