Krdelo vselej prepozna svojega vodjo

To je bil zares lep konec lepega evropskega prvenstva, ki je ponudilo obilo presenečenj in takšen je bil nazadnje tudi finale. Nihče namreč ni pričakoval, da lahko Francija tako dominira nad dotlej zelo prepričljivo Litvo. Ta se mi je osebno zdela močnejša in tudi vsi, s katerimi sem se pogovarjal, so menili, da bo prišla do zlate kolajne.

Toda Francija je povsem zasluženo prva. V ključnih trenutkih je pokazala pravi obraz, odločnost. Izjemni Tony Parker pa je uresničil veliki cilj in se izkazal kot pravi vodja te reprezentance. V finalu so sicer nekateri drugi izstopili iz njegove sence, toda verjemite, krdelo vselej prepozna svojega vodjo. Njegov učinek se ne kaže zgolj v statističnih podatkih. Kaže se v vedenju, načinu govorjenja, ukazovanju, če hočete. Tekma res ni bila Parkerjeva najboljša, morda celo ena slabših na EP, vendar je bilo v vsakem trenutku jasno, kdo je glavni na parketu.

Litva? Ujela se je v znano zanko z evropskih prvenstev oziroma vseh turnirskih tekmovanj. Ko enkrat premagaš tekmeca, za nameček z visoko razliko, si podzavestno misliš, da bo šlo še enkrat vse skupaj gladko. Nisi dovolj oster, napadalen, zbran. Lahko se prepričuješ, kolikor hočeš, ampak takšno razmišljanje se ti nehote zažre v podzavest. To je bil tudi ključ njenega poraza. Litovci v tekmo enostavno niso vstopili grobo, kot bi morali. Če bi hoteli premagati Francoze, bi jih morali namreč dobesedno pretepsti. Tako pa so prvi spustili kri in Francozi so jo zavohali. Ni jih bilo mogoče več zaustaviti, ko so enkrat spoznali, da se jim nasmiha prvi naslov evropskih prvakov.

Ali bo Francija nasledila Španijo in v naslednjih letih prevladovala v evropski košarki, pa je še prezgodaj reči. Res je, da ni bila kompletna, da sta ji manjkala vsaj dva zelo pomembna igralca. Toda včasih je tako celo bolje. Ne bom pozabil, kako nebogljeno je delovala na začetku. Naposled se ji je odprlo in izšlo se ji je po najboljših željah. Ni pa rečeno, da se ji bo v kratkem spet.