Kreativno: Samo-hvala

Gre za nujno, a hkrati najtežje opravilo. Zakaj najtežje?

Objavljeno
18. julij 2014 00.34
Gregor Žakelj
Gregor Žakelj
Kovačeva kobila je zmeraj bosa. Frazem v polnosti velja tudi zame, predvsem na področju samopromocije. Gre za nujno, a hkrati najtežje opravilo. Zakaj najtežje? Če poveš po resnici, hitro zaideš v bregove nečimrnosti in oholosti. Če poveš po načelih pristne slovenske skromnosti, te nihče ne opazi. Poleg tega v resnici vsi"propelerji" in plakete samo na kratek rok odlično vplivajo na moje dobro počutje. Zato jih je treba hitro pospraviti na zadnjo polico, da čimprej izzveni škodljiv vpliv in se lažje osredotočamo na nove podvige. Reševanje medijske prisotnosti in prepoznavnosti drugih je torej veliko lažje kot ukvarjanje s svojim vrtičkom.

Samopromocija je trd oreh. Pred leti sem vanjo vložil veliko dela in upov. Izpostavil sem nagrade, priznanja za dobro opravljeno in strokovno delo, izkušnje z naročniki itn. Vse doseženo bi lahko malemu studiju prineslo prepoznavnost in veljavo. Naslednji korak je, da te nekdo opazi in začne omenjati v medijih. Vendar je zanimivo, kako se o dizajnu in kreativnosti pravzaprav malo piše, tudi takrat, kadar gre za mednarodna priznanja naših izjemno dobrih oblikovalcev in kreativcev. Uspešnost v ustvarjalnem svetu bi lahko bila tako pomembna promocija za naš ustvarjalni prostor, kot so vsi športni uspehi, ki jih tako z veseljem vedno povzdigujemo.

Z gotovostjo lahko trdim, da o uspehih ne piše nihče razen Ronija, ki je sicer najprepoznavnejši slovenski bloger. Jeseni 2013 je VBG prejel dve veliki nagradi. Po štirih sušnih letih za Slovenijo končno spet Zlati Golden Drum, European Design Award, poleg tega imamo v studiju novopečeno mlado kreativko Aleksandro Prus, ki je s tem dobila vstopnico za Cannes. Prispevek o teh dosežkih je ovekovečil le - Had. In noben drug slovenski medij.

Aleksandra se je ravno vrnila iz Cannesa, kjer je skupaj z Ajdo Žagar zastopala Slovenijo kot mladi kreativec leta. Verjetno je to najboljša nagrada, ki jo lahko dobiš na naših tleh. Doživeti kanski festival, za katerega bi bilo sicer treba plačati vrtoglavih 2500 do 4000 evrov, je skozi oči mladega kreativca nekaj izjemnega. Punci sta bili nagrajeni zato, ker sta se domislili aplikacije, ki bi pomagala preprečiti nesreče, povzročene zaradi uporabe mobilnih telefonov v avtomobilih. Rešitev je genialno preprosta - aplikacija izključi telefon in hkrati stimulira uporabnika, da ga med vožnjo ne uporablja.

Taka ideja in nagrada sta torej za slovenski prostor zanemarljivi. Prezrti. O tem se torej ne splača pisati. Tudi stroka, ki nagrado podeljuje, o tem ne piše. Nagrajenka je povedala, da so bili njeni kolegi iz drugih držav zasuti z medijskimi objavami, intervjuju in pohvalami. Tam to nekaj šteje. Zavedajo se, da je kreativnost disciplina, ki je pomembna vsaj toliko kot vsi športni in poslovni uspehi. Zavedajo se dodane vrednosti, ki jo prinaša. Res je, da naš studijo šteje samo "3,5 člana"in da nimamo oddeleka za piar, ki bi poskrbel za objavo. Ampak ... ali je to res postal edini način? Včasih je bilo drugače. Spomnim se kar nekaj objav in intervjujev, ko sem bil pred leti na njenem mestu. Še bolj neverjetno je, da se to dogaja v času, ko se zdi, da se vsi zavedajo vrednosti ustvarjalnega potenciala ...

Ko sva z Aleksandro premlevala, kaj je res bistvena razlika med nami in tujimi kreativci, me je opozorila, da gre pravzaprav za odnos, ki ga imajo tujci do svoje stroke in preostalih kreativcev. Gre za popolnoma preprosto iskreno gesto hvaljenja. Pozor Slovenci: ne gre za "fovšijo". Gre za to, da tujci vsakega novega posameznika predstavijo kot odličnega na svojem področju. Vedno in vsakega pohvalijo. Izpostavijo njegove prednosti in dosežke, zanemarijo slabosti. Menim, da bi morali tako delovati tudi mi. Slovenci smo res dobri na vseh področjih. Hvalimo pa samo svoje športnike, na drugih področjih pa večinoma samo tujce.

Že sem zašel na nevarno področje kritike. Morda negodovanja. Bodimo iskreni: ne pričakujem parol ali množičnega navijanja. Govorim v splošnem. Z veseljem bi v medijih, katerih ciljna skupina je gospodarski in poslovni svet, prebral intervju, ki se ne ubada samo s težavami, temveč prikazuje praktične rešitve, ki jih predstavi ustvarjalna sfera. Želim si, da stari poslovni svet soočimo z našimi pozitivnimi zgodbami.

Zaradi vsega ega sem na stenah studija pridobljene diplome in nagrade raje zamenjal z našim delom. Pa ne razumite narobe. Še zmeraj z veseljem prejmem nagrado in se postavim na zmagovalni oder. Pri delu sem raje obkrožen s svojimi produkti, da me nenehno opominjajo, koliko truda je bilo vloženega v vsak projekt. Nadležno človeško potrebo po priznanjih sem zopet zamenjal z motivacijo po ustvarjanju.

Na koncu koncev je pomembna izključno samo ena ultimativna nagrada: nov naročnik.

***

Gregor Žakelj je art direktor in soustanovitelj oblikovalskega studia VBG.