Tiskane izdaje
V ponedeljek je minilo petinsedemdeset let od nemškega vdora na Poljsko, s katerim se je začela druga svetovna vojna. Medtem ko se je svet spominjal začetka najbolj tragičnega obdobja svetovne zgodovine, so nemške oblasti sprejele zgodovinsko odločitev in odobrile vojaško pomoč iraškim Kurdom za njihovo sodelovanje v boju proti sunitskim skrajnežem iz vrst Islamske države, ki je v zadnjih treh mesecih strahovito razširila svoje lovke, med Alepom in Tikritom vzpostavila kalifat ter postala najmočnejša paravojaška organizacija v moderni zgodovini. Nemci, ki se do konca druge svetovne vojne niso aktivno vpletali v mednarodne (oborožene) konflikte, so tokrat prestopili rubikon in Kurdom poslali veliko orožja. Med drugim tudi tanke.
Dogajanje na Bližnjem vzhodu, kjer padajo države in se v rojevanju novega velikega globalnega konflikta brišejo ob koncu prve svetovne vojne zarisane meje, je − med drugim − ogrozilo tudi vitalne nemške interese. Tako ekonomske, kot zunanje-politične. Če kdo, potem se ravno Nemci zavedajo, da bi morebitna širitev Islamske države, nezakonskih otrok ameriške okupacije Iraka in neokonzervativnih križarskih pohodov po islamskem svetu, lahko povzročila začetek nečesa, kar bi bilo nemogoče ustaviti. Ravno Nemci, ki so toliko pridobili (kratkoročno?) z evropsko finančno krizo in posledičnim pustošenjem po evropskem jugu, so eni redkih, ki v regiji (in seveda tudi širše) želijo ohraniti status quo. A zato je že prepozno: kar se Nemcev tiče ne le zaradi dogajanja na Bližnjem vzhodu, pač pa predvsem v Ukrajini, ki že tretjič v sto letih postaja nevralgično središče temačnih svetovnih geostrateških smernic in kjer so stvari očitno že presegle mejo »povratnosti«. Vojna v Ukrajini bo imela strašne posledice za celotno Evropsko unijo: tako ekonomske kot energetske. EU bo ob tem plačala zasluženo ceno za svojo ošabnost, pomanjkanje vizije in tako rekoč rasistično dojemanja svojega vzhoda, ob tem pa namensko zanikanje neonacističnih teženj v regiji, ki si svobodo vse bolj razlaga kot etnocentrični koncept druge polovice 19. stoletja. Koncept, ki je pripeljal do obeh svetovnih vojn. Koncept, ki je, na drugi strani fronte, pisan na kožo iz dneva v dan bolj nacionalistični Rusiji in Združenim državam. Takšna Evropa − do zdaj osredinjena na Nemčijo − bo idealna tarča globalnega korporacijskega opustošenja, novega poglavja že šest let trajajoče finančne vojne.
Morda se zdi, da je od Bližnjega vzhoda do Ukrajine daleč, a to je velika, nevarna iluzija. Bližnji vzhod in Ukrajino dejansko loči le Črno morje. In Turčija. Če pade Turčija, zaenkrat še neudejanjeni mikrokozmos številnih konfliktov − od sektaških, do družbeno-ekonomskih −, bo širitev globalnega konflikta nemogoče ustaviti.
In v tem kontekstu je potrebno razumeti nemško vojaško pomoč Kurdom, ki jih v Turčiji živi skoraj dvajset milijonov in ki še nikoli niso bili bližje uresničitve svojih zgodovinskih sanj o lastni državi. Vprašanje je le, kako se bodo na to odzvali Turki, ki jih v Nemčiji živi več kot štiri milijone.
