Tiskane izdaje
Ko znanstveniki govorijo o človekovem organizmu, so pogosto navdušeni nad celokupnim delovanjem raznolikih organov, logiko celice, inteligentnostjo različnih življenjskih procesov. Mnogi bi radi verjeli, da je temu tako, a zdi se, da znanstveniki, ki imajo uvid v globino in kompleksnost vseh procesov, po drugi strani nimajo površinske laične izkušnje z nekaterimi bizarnimi vidiki organizma.
Že nekaj tako benignega, kot je prehlad, sproži celo vrsto akcij telesa, od curljanja iz nosu do kašlja. Rada verjamem, da ima vse to nek globlji smisel za samo telo, a sama v tem vidim čisto nepotrebno nadlego proizvajanja sluzi vsepovsod, ki se povrhu tega odvija v čisto prevelikih količinah in traja čisto predolgo časa.
A če smo pošteni, je prehlad z laičnega stališča kolikor toliko racionalen – nekaj se vsaj dogaja tam, kjer je na delu vnetje. Ali drugače, tu bolečina vsaj prihaja iz mesta, ki je bolno. Obstaja namreč cela vrsta bolezni in stanj, ki bolijo tam, kjer ni sploh nič narobe.
Ena prvih lekcij laične medicine je, da je znak za srčni infarkt stiskanje v prsih in bolečina v levi roki. Če te boli srce, si skratka na varnem – verjetno gre le za razrvano črevesje. Poleg tega simptom stiskanja v prsih ni zgolj znak srčnega infarkta. V redkih primerih je lahko to posledica močnega gastritisa.
Z bolečinami v predelu trebuha je prav tako križ in so lahko posledica tako živahne prebave kot vnetega slepiča ali celo začetne faze herpes zosterja. Skratka, ni načina, kako bi človek določeno obliko močnega zbadanja pripisal nekemu organu - za to potrebuje medicinsko fakulteto.
Nemarni packi, ki svojo zagato radi skrijejo za bolečino drugega organa, so tudi zobje. Se zgodi, da so neznosne bolečine v hrbtenici preprosto projekcija grozljivega vnetja v zobovju. Hrbtenica se sploh zdi hvaležen prostor za projekcije drugih organov – če nič drugega se nanjo lahko skliče tudi menstrualna bolečina, prav tako se ne bi čudila, če bi se kakšna vrsta prebavne motnje preoblekla v boleči križ. Seveda pa je bolečina v hrbtenici lahko tako pretkana, da pomeni preprosto to, da je nekaj narobe s hrbtenico.
In tako se telesna bolečina po mili volji sprehaja sem in tja, meni nič tebi nič se projicira gor in dol, kot da je to nekaj najbolj normalnega na svetu.
Seveda pa zgodba s tem še ni končana in ima še dodaten, bolj usoden obrat. Na koncu ugotovimo, da smo lahko srečni, če nas sploh kaj boli. Bolečina je naposled znak, da je z nami vse v najlepšem redu. Pri najbolj smrtonosnih bolezni bolečine namreč sploh ni, oziroma je, ko se pojavi v svoji najbolj brutalni verziji, za človeka ponavadi že vse prepozno. Govorimo seveda o raku, ki je sam po sebi zanimiva samomorilska akcija tega tako opevanega organizma.
Toliko o telesu in njegovih norostih. Če k temu prištejemo še duha, ki napolnjuje fizis in se včasih rad nesramno poigra z njim, pa se stvari šele resno zapletejo. Potem smo na sledi tako fantomskim bolečinam in organom kot histeričnimi nosečnostim in nevrotičnim paralizam.
Ko človek s tega vidika pogleda nase, ne vidi lepote vseh teh kompleksnih in sofisticiranih telesnih sistemov, ampak si prej zaželi, da bi bil robot. V tem primeru bi bil kos opreme, ki ne bi pravilno deloval, tudi kos, ki bi cvilil ali škripal, in bi takoj vedeli, da ga je treba zamenjati z rezervnim delom, pa še ne bi si bilo treba beliti glave z duhom.
