Ljubo moje zlato

Stopim na ulico, tam piše »odkup zlata«. Ljudje mi pravijo, da je danes to najboljši posel. Kdo ve, kakšna bo naša prihodnost, pravijo, ni več varno varčevati niti v evrih niti v švicarjih. Zdaj je čas zlata.

Pokličem mamo, ki mi reče: »Zlati moj otrok.« Vprašam se, zakaj tistim, ki jih imamo radi, nikoli ne rečemo: »Srebrni moj ...?« Ker je zlato dražje? Ker je trše? Ne, ampak zato, ker nikoli ne potemni. Vedno je enako veselo.

Prižgem televizijo, spet zlato. Osvojeno, izgubljeno, negotovo, nestalno. Jokajo tisti, ki jim je pobegnilo pred nosom. Smejejo se tisti, ki so si ga obesili okoli vratu. Ko se potem kvišku vzpenja zastava, ima vsa država občutek, da je zlata. Vsem se sveti duša, kot bi osebno premagali svoje nasprotnike. Ali morda našli same sebe v delčku čistega domoljubnega ponosa.

Smukam se po internetu, kjer so se kitajski blogerji razpisali o zlatu. Jezni so, ker so njihove tekmovalke v badmintonu diskvalificirali, ker so poskušale zmagati tako, da so v prvem krogu namenoma izgubile ... Najbrž so preveč brale Sun Tzejevo Umetnost vojne. In malo pozabile, kakšen je namen olimpijade. Svetu je zavladal zlati olimpijski duh. In spet se zdi, da bo prihodnost svetla. Kako ne bi bila, ko pa je toliko mišic, možganov, koncentracije, volje?

Veselim se skupaj z zlatimi olimpijci, a se mi nekaj mota po glavi. Pred vsakim tekmovanjem, pred vsakim vstopom v novo areno življenja je treba najprej prenesti poraz. Čudovito je biti zmagovalec. A pomembno je premagati samega sebe takrat, ko te premagajo drugi. Šele takrat postane vredno zlato v srcih, odnosih, ambicijah. Šele takrat je tudi prihodnost zlata.