Tiskane izdaje
Maja in Ana sta se za rojstvo otroka odločili po sedemnajstletnem skupnem življenju. Ker je v Sloveniji oploditev z biomedicinsko pomočjo dostopna le heteroseksualnim parom, sta šli v Veliko Britanijo, kjer je Maja v postopku umetne oploditve zanosila s semensko celico neznanega darovalca. Po treh letih od Markovega rostva sta se odločili, da je za otroka bolje, da ga Ana posvoji, saj bo s tem pridobil vse pravice, ki jih imajo drugi otroci v družinah z dvema staršema. Ker je takšna posvojitev po zakonu o zakonski zvezi in družinskih razmerjih iz leta 1976 mogoča, sta po skoraj dvoletnem vdiranju v njuno zasebnost, nekorektnih obravnavah in travmatiziranjih otroka s strani strokovnih sodelavcev centra za socialno delo ter izčrpavanjih s pravnimi mnenji in pritožbami, uspeli. Pridobili sta pravnomočno odločbo o posvojitvi. Mislili sta, da je pravne kalvarije konec, a v pravni državi za vsako rešeno težavo, čaka nova nerešena. V njunem primeru je trenutno to rojstni list. Ker obrazec ne omogoča drugače, je Ana postala oče. Aleš Primc bi bil s takšno rešitvijo zagotovo pomirjen, saj ima vsak otrok pravico do očeta in matere, oni niso, saj je ponižujoča. Prosili so za izdajo rojstnega lista, ki bi Ano poimenoval starš, a ne gre. Obrazec je namreč sveta vladar, ki očitno vlada tudi zakonom in ustavi. In le redkokdo ima pristojnost spremeniti njegovo voljo.
Tudi zato gredo Maja, Ana in Marko naslednjo soboto na parado ponosa. Niso ponosni, da so istospolna družina, ponosni so, da sploh še so. Vsak zase in vsi skupaj.
