Tiskane izdaje
Včasih je bilo kljub vsemu bolje — vsaj načeloma —, ko so se avtorji oz. izvajalci sami prijavljali na Emo in jih je potem neka komisija/žirija spustila skozi ali ne. Pravim načeloma: morda je kak normalen izvajalec prišel skozi sito, vendar je dolgoletna glasbenoprogramska politika TV Slovenija poskrbela, da je oplel pri telefonskem glasovanju. Za dobro vago kompetentnosti pa so bili glasovi gledalcev ponderirani ali usmerjeni z mnenjem strokovne žirije. Recimo Mojca Menart je morala zelo uživati, ko je v nekaterih izvajalcih odkrivala elemente Bergove ali Schoenbergove atonalnosti.
Slovenski pop, kakršen bi prišel v poštev za Evrovizijo, je v zadnjih desetih, petnajstih letih v bistvu uničila TV Slovenija — tudi brez udeležbe ge. Eme Eminence — s svojo glasbeno politiko, da ne rečem vzgojo oz. indoktrinacijo. Govorim o razvedrilnih oddajah, ki jih je v glavnem vodil Mario Galunič (Nedeljskih 60, Zoom, Avtoportret, Spet doma) in ki so z različnimi bitkami talentov in plešočimi kvazizvezdami postopoma postajale vedno bolj glasbeno pomembne.
S tem je TV Slovenija najprej sproducirala glasbene ničle — primerjava z Wernerjem ni čisto realna, je pa seveda zlonamerna —, kakršne so recimo Omar Naber, Nina Pušlar in Eva Černe, nazadnje pa s sicer gledljivo, a neposlušljivo Misijo Evrovizijo še The Prušnik Twins in Evo Boto.
Glasbeno mladino so ustvarili iz nič, iz konzerve — in to takšno glasbeno mladino, ki do glasbe očitno čutijo približno toliko, kot tisti njihovi domnevno manj srečni vrstniki čutijo do šanka, za katerim strežejo za štiri evre na uro in prenašajo lastnikov mobing. Razen Maje Keuc — ki pa kot evrovizijska udeleženka žal ni presegala slovenskega povprečja — niso ustvarili nobenega glasbenika, glasbenice, ki bi si ta naziv zares zaslužil(a).
To je bil najintenzivnejši, najkrvoločnejši headhunting v zgodovini Slovenije — na kateremkoli področju, vključno z visokim biznisom in politiko na državnem nivoju —, vendar brez vsakršnega rezultata. Nikogar niso našli, nikogar niso naredili.
So pa seveda vplivali na publiko in jo vzgojili.
Povprečni gledalski profil vesoljnega slovenskega občinstva, ki je z zadržanim dihom trepetalo pred malimi zasloni in spremljalo Mariove tekmovalne oddaje in Misijo Evrovizijo, je na psihološkem nivoju seveda enako navijaški in odpuščajoč kot profil ponosnih mam in očijev, babic in dedkov, tet in stricev, sošolk in sošolcev nastopajoče mularije.
Kot ena sama velika srečna družina smo začeli verjeti, da so ti simpatični, ne čisto netalentirani, vendar totalno nezreli mladi diletanti, ki so jih za nekaj časa vzeli v roke učitelji petja in plesa in nastopanja pred kamero — seveda pa tudi umetniki ličenja in šemljenja — res dobri pevci in da je posebna čast, da bodo zastopali domovino na velikem mednarodnem glasbenem tekmovanju.
Vsa Slovenija jim je gledala skozi prste. In ne samo njim, temveč tudi drugim ljudem iz slovenskega šov-biznisa, na čelu z go. Emo Eminenco, ki je vse to prizadevno furala, kot da je Evrovizija svetovni pokal v alpskem smučanju, kot da so ti ubogi otroci začetniki kot Bojan Križaj v najboljših letih in kot da je ona Tone Vogrinec.
Vsa Slovenija je iz leta v leto izvajalcem gledala skozi prste, nihče pa ni gledal pod prste TV Slovenija in ge. Emi Eminenci. In če smo že pri športu: če individualnim tekmovalcem ali ekipam ne gre dobro — in to že na nižjih nivojih, ne šele v svetovnem merilu —, potem jih trenerji ali selektorji pač ne pošiljajo več na svetovna prvenstva ali jih ne uvrstijo v ekipo, morda jih sploh ne pokličejo na priprave; ali pa panožna zveza ali lastnik kluba ali kdorkoli, ki o tem odloča, zamenja trenerja ali selektorja.
A ne na TV Slovenija: ga. Ema Eminenca, ki je pač skonektana z EBU-jem, in njen razvedrilni dvor na Kolodvorski iz leta v leto vztrajajo pri starem, preverjeno zgrešenem, zavoženem in neuspešnem, nekonkurenčnem konceptu. In ne samo to, da so glavni pri koritu vedno eni in isti. Ti ljudje celo ponovno vabijo na Emo ene in iste, preverjeno neuspešne izvajalce, ki so na Evroviziji že pogoreli, kot da se bo zdaj-zdaj zgodil čudež in bojo na lepem zmagali! Omar Naber je značilen primer luzerja povratnika.
Naber je očitno trdoživka. Le kako (in zakaj) bi mu nekdanji neuspeh na Evroviziji pokvaril možnosti, da se še kdaj pojavi kot vabljeni izvajalec še na kakšni Emi, ko pa na njegovo glasbeno kariero ni negativno vplivalo niti to, da je bil pravnomočno obsojen zaradi spolnega nasilja? Predina pa so (nekateri) skoraj linčali, ker je mahnil sodnika!
Če bi že komu dal še eno šanso na Evroviziji ali vsaj na Emi, potem bi jo dal Anžeju Dežanu. Če on ni bil prisrčen!
Slovenski impresariji so skratka deset, petnajst, dvajset let prepozno ugotovili, da na Evroviziji vsake toliko vžge — če že ne zmaga — nekaj popolnoma bizarnega ali odštekanega. In ko so to končno ugotovili, so si skrivnost uspeha za nameček še narobe raztolmačili: namigniti slovenskemu avtorju s področja pop kulture, da se odštekanost dobro prodaja, je isto kot podpisati naročilnico za groteskno skrpucalo, pri katerem je bizarnost samo potuha za izogibanje profesionalnim pravilom, ki jih tako ali tako ne obvlada.
Na TVS pa to ja vejo. Če ne, pa naj vprašajo Bojana Kranjca. On je njihov g. Emil Eminenca. Že leta in leta izdeluje neužitne oddaje, res totalno diletantske — naročajo in predvajajo jih pa še kar naprej.
Bojim se, da televizijski argument, da je RTV ne samo članica EBU in da nihče razen njih niti približno ne bi bil sposoben pripraviti glasbenega izbora za Evrovizijo, do neke mere drži. Če nič drugega, imajo dobre, najbrž celo odlične tonske tehnike, s katerimi se drugi niti približno ne morejo meriti — in brez tona ni glasbe, kajneda.
Je pa predvsem res, da sta glasbeni in razvedrilni program TV Slovenija tako zelo kontaminirana z neizogibnimi glasbenimi lobiji, ki se jim zdi samoumevno zmagovati na Evroviziji, da bi jim bilo že zaradi tega treba prepovedati prirejati predtekmovanja. Ga. Ema Eminenca je že nadomestljiva — če nič drugega, ima vsaj hčerko —, toda kako bi potem iskali sodelujoče na slovenskih glasbenih primaries? Da ne bi kdo predlagal razpisa!
Najbolj pametno bi bilo, da bi za nekaj let — deset, najmanj — pozabili na Evrovizijo in vso to histerijo, ki jo spremlja, in pustili slovenskemu popu, da se brez presije razvija po svoji poti, kot mu je usojeno. Letošnja Ema, brezvezna kot je pač bila, kot vsako leto, vendar s precej manj pozornosti, kot je je bila deležna še nedavno, dokazuje, da bi nam to prav prišlo.
Glasba tudi rabi mir. Mislim: slaba ga rabi, dobra ne.
