Tiskane izdaje
Včasih je dobro pogledati ali prisluhniti z distance. Tako sem v soboto zvečer v avtu kot nalašč — no, ne nalašč — poslušal radijski prenos Eme. Nacionalni izbor za evrovizijsko tekmovanje je RTV Slovenija začela z odlomki vseh devetnajstih popevk, ki so od leta 1993 naprej (razen leta 1994 in 2000) zastopale Slovenijo.
Šele v tej retrospektivi je vse skupaj izpadlo zares bedno.
Neglede na uspeh sem se s kolikor-toliko naklonjeno nostalgijo spomnil samo Darje Švajger, Sester in Coleta Morettija. Za nekaj komadov se mi je zdelo, da jih prvič slišim. Nekatere sem v mentalnih iTunesih — pardon, najprej sem napisal »v mentalnem džuboksu« — sicer lociral, a se nisem mogel spomniti izvajalca.
Naslednji dan sem si šel ta del pogledat v arhiv. Rezultat mojega kviza je bil le komajda kaj boljši. TVS očitno precenjuje zanesljivost in kapacitete glasbenega spomina svojih gledalcev, saj se jim posnetkov niti ni zdelo vredno opremiti s podatki, kdo pravzaprav poje.
Dobro, človek še nekako prepozna Rebeko Dremelj, ker se nam je včasih hudo vsiljevala skozi medije. Prepozna tudi Duo Platin, ker jima je nehote uspelo postati večni simbol slovenskega glasbenega facepalma. Toda kako bi prepoznal Hannah Mancini? Niti po enem letu!
Internet seveda ve odgovore na vse.
Kompilacija slovenskih udeležb na Evroviziji je Shazam slovenske glasbene naivnosti, diletantizma, revščine in lobističnih nategov — in brez nadaljnega tudi glasbenih sramot.
Sramot? Ja in ne. Za začetek je treba povedati, da je sodelovanje na Evroviziji precenjeno. Nobena katastrofa ni, če se uvrstimo na zadnja mesta. Nobena katastrofa ni, če se ne uvrstimo v finale. Nobena katastrofa ni, če nam Bosanci dajo samo dve točki. In nobena katastrofa ne bi bila, če se za sodelovanje ne bi prijavili.
Evrovizija niso olimpijske igre, na katerih je domnevno pomembno sodelovati, v resnici pa moramo kot navijači jemati pomirjevala in obiskovati psihoterapevte, da se lahko kaoiskreno veselimo uvrstitve brez medalje.
Globoko v sebi slutimo, da evrovizijski neuspehi niso katastrofa, ker je vse skupaj preveč trivialno, nepomembno, neobvezno — in ker za to famozno promocijo Slovenijo obstajajo še druge možnosti, ki jih tudi znamo bolje izkoristiti.
Evrovizijski neuspehi niso katastrofa, če smo politično korektni in državotvorni in če znamo razmišljati po zdravi pameti.
Seveda pa povprečen slovenski gledalec ne gleda in ne posluša Evrovizije z zdravo pametjo, državotvornostjo, politično korektnostjo. Zato pa slovenski neuspehi so totalna katastrofa.
Ljudje težko racionalizirajo dejstvo, da je pop glasba — tudi evrovizijska, sicer neznaten delček vsega skupaj — težka industrija, ki za uspeh zahteva velikanske vložke. Pa ne samo finančne in ne samo profesionalne, ki si jih pri nas ne moremo in ne znamo privoščiti. Gre tudi za kulturo.
Kulturni horizont popularne, tako imenovane komercialne, mainstream glasbe — ali če hočete slovenskega popevkarstva —, ki pride v poštev za evrovizijska tekmovanja, je producentsko, žanrsko, stilno, tekstovno, izvajalsko, vizualno, medijsko strahotno omejen.
Posebej opozarjam, da govorim o glasbi, ki pride v poštev za evrovizijska tekmovanja. Slovenska popularna glasba ni tako ozka. Z veseljem opažam, da se počasi, toda vztrajno širi — tako producentsko, žanrsko, stilno, tekstovno, izvajalsko, vizualno, medijsko. Ne moti me, da je vedno več šodra. (Morda ga niti ni, to je težko preveriti.) Raje se veselim, da je tudi vedno več dobrih, izvirnih, samosvojih, pogumnih izvajalcev.
Kvalitete bo v slovenskem popu vedno manj kot šodra. Pa nič za to. Glavno, da bo vedno več kvalitete.
Problem pa nastopi, ko je treba poslati neko pesem na Evrovizijo.
—————
Nadaljevanje jutri.
