Tiskane izdaje
Evrovizijska popevka je specifičen glasbeni žanr. Leta 1956, ko je EBU pripravil evrovizijsko tekmovanje prvič, je to bil zagotovo samo še en sanremski festival več. Toda v poznih šestdesetih in v sedemdesetih, ko je Evrovizija prerasla San Remo in ko se je pop nasplošno postavljal na glavo, je stilni in žanrski enačaj med festivalskimi mainstream popevkami tega ali onega Zeitgeista in favoriti na Evrovizijah začel počasi izginjati.
Slovenska popevka — in nasploh jugoslovanska, se razume — sta bili prvih nekaj desetletij nedvomno na nivoju evropskih. (Da nismo zmagovali, je imelo manj zveze z glasbo sámo kot dandanes.) Ko se je evrovizijski žanr diverzificiral, ko je postal nepredvidljiv in razpršen, pa nismo več mogli slediti pop kulturi, kot si jo je predstavljala Evropa.
Potem nam niso več mogli pomagati noben Adamič, Privšek, Sepe, Koder, Velkavrh, Robežnik. To so bili glasbeni, skladateljski velemojstri evropskega formata. Imeli pa smo tudi izvajalce, ki so jih bili vredni. Naslednje generaciji ni bilo več. V Sloveniji ne, v drugih delih (nekdanje) Jugoslavije pa še.
Ni naključje, da zaton slovenske popevke sovpada s prehodom evrovizijskih hitov kot klasičnega žanra zlate dobe poštirkanega eurotrasha v eklekticizem vsega, kar je bilo v zgodovini pop glasbe kdaj posneto. Evrovizija je postala slaščičarna, specializirana za glazure, ki so glasbo prilagale EBU okusu.
V jugoslovanskem, malo tolerantnejšem socializmu kot pri drugih komunistih — ki se Evrovizije sploh niso udeleževali — je bil mainstream pop pred tem domena plemenitih in izobraženih veščakov, tako kot nasplošno v povojni Evropi. Potem pa je prišlo do menjave generacij in vrednot.
Jugoslavija je imela pripravljen odgovor. Osemdeseta so bila za nekdanjo državo najuspešnejša: leta 1989 smo z Rivo zmagali, naslednje leto pa se nam je v Zagrebu zgodila največja krivica, da je ravno takrat konkuriral Toto Cotugno in da ni zmagala še Tajči.
To je moj kolikor-toliko objektiviziran pogled nazaj. Takrat sem te zadeve gledal le zato, da sem se lahko zgražal.
Seveda pa Slovencev tu ni bilo več zraven. Slovenski odgovor na svetovne glasbene spremembe so bili v osemdesetih letih hiti prepozno rojenih hipijev, ki so ne čisto brez talenta, a popolnoma brez stila — čeprav mogoče s kakšno všečno melodijo (izjemoma, nikakor ne praviloma) — komponirali in snemali lokalno zanimivo komercialo.
Žal so bili pri tem tako neprofesionalni, da so celi generaciji Slovencev priskutili pop in jih navdušili bodisi za alternativo ali narodnozabavno glasbo — predvsem pa jih ni bilo mogoče spustiti niti blizu evrovizijskim frontrunnerjem, med katerimi je seveda prednjačila Hrvaška. Slovenija je zaostala.
Naslednja prelomnica za Evrovizijo — in za Slovenijo — pa je bil padec železne zavese in posledično nastajanje novih držav. Po mojem smo se od vzhodnjaških poldiktatur kot Azerbajdžan navzeli miselnosti, da je treba samo zmagati na Evroviziji, pa nas bo ves svet poznal. In potem še odkriti kakšno nafto in pripraviti res nepozaben spektakel.
In kje je zdaj tu ga. Ema Eminenca?
Naslednji evrovizijski prelom je bila slovenskaosamosvojitev. Šele takrat se nam je zazdelo, da vse znamo. Če smo si znali narediti državo, bomo pa ja naredili še en dober komad, ki bo všeč vsem Evropejcem!
—————
Konec v sredo.
